Kateri so psihoterapevtski pristopi?

 
Psihoterapevtske pristope delimo v štiri skupine, glede na njihova teoretična izhodišča:
 

Psihoterapija psihoterapevt analitična

Analitična psihoterapija

 

Analitično psihoterapijo imenujemo tudi psihodinamsko ali  globinsko psihološko, saj je proces, ki poseže v celotno osebnost in njene temelje.

 

Izhaja iz spoznanja Sigmunda Freuda, da se svojih občutkov in tudi motivov za svoje ravnanje vedno ne zavedamo v celoti, čeprav prav ta nezavedni del pogosto močno vodi naše doživljanje in ravnanje, iz česar izhajajo klasični psihoanalitični terapevtski pristopi. 


Ta spoznanja so nadgradili še ego psihologija (razvoj osebnosti), psihologija self-a (razvoj samopodobe), teorija objektnih odnosov (proces osebnostnega razvoja), intersubkektivna teorija, teorija navezanosti (modeli odnosov) in teorija mentalizacije.

Psihoterapija psihoterapevt analitična


Psihoterapija psihoterapevt analitična

V IRČV izvajamo individualno razvojno analitično psihoterapijo in skupinsko analizo.

 

Šole

 

Med šole analitične psihoterapije spadajo:
klasična psihoanaliza, jungovska psihoanaliza, skupinska analiza in deisen psihoterapija.

Najbolj integrativna šola analitične smeri je razvojno analitična psihoterapija, ki povezuje spoznanja razvojno psihologije, medosebne, egopsihoIoške in selfpsihološke analize ter navezovalne, interpersonalne in mentalizaciiske psihoterapije.

Metode dela


Psihodinamski pristop odkriva in odpravlja vzroke simptomov, težav in motenj.

Ta proces poteka v odnosu z empatičnim terapevtom, ki pacientu omogoči, da pridobi pozitivne spodbude ter izkušnje za osebnostno rast in zorenje ter da – na sebi sprejemljiv način – spozna in začne sprejemati realne omejitve in zahteve. Poleg tega mu omogoči soočenje in reševanje potlačenih in zato nezavednih motivov oziroma impulzov. 

Tak odnos se sčasoma ponotranji kot nova, konstruktivna oblika odnosa do sebe in drugih. Oblikujejo se stabilnejša in realnejša samopodoba ter zrelejša orodja – prilagoditveni in obrambni mehanizmi.

Rezultat so konstruktivnejši in učinkovitejši načini spoprijemanja z izzivi, težavami in omejitvami, manj stisk, boljša izraba potencialov in posledično več zadovoljstva v življenju. Hkrati s temi osebnostnimi spremembami navadno sami od sebe izzvenijo tudi simptomi in se ne vračajo več. 
 
Psihoterapija psihoterapevt analitična

Cilji

 

Globinska psihoterapija je proces, ki poseže v celotno osebnost in njene temelje. Namenjena je globinski predelavi osebnih težav, njen cilj pa so trajne spremembe. Globinska psihoterapija celostno raziskuje naš notranji svet in osebna doživetja ter načine, kako se soočamo s sabo, z drugimi in s svetom.

Cilj tovrstne psihoterapije je z globinsko predelavo težav in s spreminjanjem osebnostnih značilnosti (osebnostna struktura) doseči omilitev oziroma odstranitev simptomov (težave).

Kratkotrajna psihoterapija je usmerjena na pomoč pri reševanju natanko določenega problema ali (krizne) situacije. Psihoterapevt in pacient raziskujeta situacijo/problem, ki ga je pacient poudaril. Pri tem psihoterapevt pacientu pomaga razumeti in sprejeti primerne spremembe ali prilagoditve v življenju.

 

Pogostost in trajanje

 

Pogostost obravnav pri individualnih terapij je enkrat do dvakrat na teden, pri skupinski pa enkrat na teden.

Psihodinamska terapija je dolgotrajna in poteka več mesecev (kratkotrajna, fokalna) ali več let (globinska, dolgotrajna), odvisno od zastavljenih ciljev in od hitrosti posameznikovega napredovanja.

Učinek je odvisen od pacientove motiviranosti za spreminjanje in njegove plastičnosti, vendar so spremembe, ko do njih pride, navadno trajne. Raziskave celo kažejo, da se učinki analitične psihoterapije povečujejo še več let po koncu obravnav.


Psihoterapija psihoterapevt VKT

Vedenjsko kognitivna terapija (VKT, KVT)


Kognitivno vedenjske terapije izhajajo iz predpostavke, da misli vplivajo na čustva in vedenje.   Izhajajo iz behavioristične tradicije, kakor spadata Pavlov in Skiner. Slednji je razvil teorijo operacionalnega pogojevanje, ki je temelj behavioristične terapije, po kateri posledice vedenja vplivajo na novo vedenje. Temu spoznanju so teoretiki (npr. Bandura) in praktiki dodali povezavo med mišljenjem in čustvi.

Običajno je pristop usmerjen v klientove težave »tukaj in zdaj« in se osredotoča na razvijanje skupnega pogleda klienta in terapevta na posameznikove težave. Klient in terapevt sodelujeta z namenom odkrivanja in razumevanja problemov v luči odnosa med razmišljanjem, čustvi in vedenjem.

Psihoterapija psihoterapevt VKT


Psihoterapija psihoterapevt VKT

VKT je usmerjena v reševanje aktualnih problemov tukaj in zdaj

 

 Šole
 
Šole iz kognitivno-vedenjske paradigme so: vedenjska terapija, racionalno-emotivna vedenjska terapija, kognitivna terapija.
Metode dela 

 

Tradicionalna vedenjska terapija se osredotoča na spreminjanje vedenja s klasičnim ali instrumentalnim pogojevanjem/učenjem.

Kognitivno-vedenjska šola razširja vedenjsko terapijo s tem, da obsega pomen posameznikovega mišljenja pri nastanku, vzdrževanju in spreminjanju vedenja.


Kognitivno-vedenjski pristop je navadno usmerjen v reševanje pacientovih težav "tukaj in zdaj", in sicer s spreminjanjem načinov razmišljanja in vedenja, ki ohranjajo njegov problem.

Vedenjsko-kognitivne terapije torej izhajajo iz predpostavke, da misli vplivajo na čustva in vedenje, ne pa zunanja dejstva, kot so ljudje, situacije in dogodki. S spreminjanjem načina mišljenja vplivamo na občutenje situacije in vedenje v njej, četudi se okoliščine ne spremenijo.

To je akcijsko usmerjena oblika psihosocialne terapije, ki predvideva, da so neustrezni ali napačni vzorci razmišljanja vzrok za neprilagojeno vedenje in "negativna" čustva.

Neprilagojeno vedenje je vedenje, ki je neproduktivno oziroma ovira vsakdanje življenje.) Zdravljenje se osredotoča na spreminjanje posameznikovih misli (spoznavni vzorci) z namenom, da bi spremenil svoje obnašanje in čustveno stanje.

Cilji
 
Terapije so praktično usmerjene, in sicer v opredeljevanje konkretnih ciljev, pri čemer uporabljajo aktivne tehnike za njihovo doseganje.

VKT-terapevt pacientu pomaga poiskati miselne in vedenjske vzorce ter načine, kako ti vplivajo na njegovo ravnanje. Sledi funkcionalna analiza mišljenje in vedenja, ki je namenjena boljšemu razumevanju simptomov in načina, kako ti vzorci vplivajo na njegovo vsakdanje življenje.

V naslednjem koraku terapevt in pacient določita spremembe teh vzrocev in dejavnosti, s pomočjo katerih jih je mogoče doseči. Ta proces se ponavlja vse do doseganja začrtanih ciljev. Ta oblika terapije je zlasti usmerjena v iracionalne miselne vzorce (npr. fobije).

Pri VKT so pogosto v uporabi tehnike relaksacije, sistematične desenzibilizacije ter trening samouveljavljanja in socialnih veščin. 
 
Pogostost in trajanje
 
VKT traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, obravnave se vrsatijo enkrat na teden ali vsakih štirinajst dni.

Prvi rezultati so razmeroma hitri, vendar študije opozarjajo, da učinki pri simptomih in motnjah s psihodinamskim ozadjem niso vedno trajni. V primeru novih obremenilnih situacij se utegnejo težave ponoviti, lahko pa nastopijo tudi novi simptomi.


 

Psihoterapija psihoterapevt sistemska

Sistemska psihoterapija

Vsak sistem (skupina, družina, partnerska zveza) je sklop medsebojno povezanih enot. Vsako obnašanje, vsaka težava oz. simptom posameznika je odraz akutne ali kronične motnje v čustvenem ravnovesju celotnega sistema.

Intelektualne korenine pristopa ležijo v antropologiji in v kibernetiki. Med začetnike sistemske psihoterapije štejejo Batesona, Haleya in Ericksona.  

Sistemska psihoterapija je najbolj uporabna pri obravnavi družine, kjer vsak posameznik predstavlja del sistema in patologija družine ustvarja klientovo neustrezno vedenje. Terapevtova naloga je prepoznati vlogo, ki jo ima klient pri ohranjanju družinskega sistema in jo spremeniti. Čeprav ozadje družinske terapije pogosto vključuje celo družino, ta ni ne nujen ne zadosten pogoj za sistemsko spremembo

 

 

 


Psihoterapija psihoterapevt sistemska
 
 
V IRČV izvajamo partnersko in družinsko terapijo
Metode dela

Ker so svetovalni oziroma terapevtski cilji in metode usmerjeni na celoten sistem, se v tovrstno obravnavo vključita oba partnerja ali pa celotna družina.

Skupaj skušajo spregovoriti težavah, ki jih doživljajo drug z drugim. V svetovalnem procesu razvijejo nove oblike sporazumevanja, reševanja težav in vzajemne podpore.

Družinska in partnerska terapija družinskim članom omogočata življenje v manj konfliktnih in motečih družinskih oziroma partnerskih okoliščinah. Usmerjeni sta na vedenje in medosebne odnose (socialne interakcije) pacienta z družino in okoljem.
Cilji
  
Osnovni cilj tovrstne terapije je izboljšanje komunikacijskih veščin in dvig samospoštovanja. V rabi je pri stiskah, ki nastanejo kot posledica večjih življenjskih dogodkov, konfliktov ali socialne izolacije. 
Pogostost in trajanje

Navadno traja nekaj mesecev, pogostost pa je odvisna od dogovora.  
 Šole
  
Sistemska družinska terapija, partnerska terapija, relacijska terapija  in nekatere skupinske oblike psihoterapije.

Psihoterapija psihoterapevt humanistična

Humanistično - eksistencialne terapije

Eksistencialni pristopi k psihoterapiji poudarjajo kapaciteto posameznikov, da izbirajo lastne življenjske izkušnje. Izhaja predvsem iz neoanalitičnih šol, ego in self psihologije ali gestalt psihologije. Vanjo sodijo različne šole z različnimi izhodišči, med katerimi so najpomembnejše:

        

• gestalt terapija poudarja, da posameznik nosi lastno odgovornost za svoj osebnostni razvoj.
• transakcijska analiza je celovita teorija osebnosti, komunikacije in psihopatologije. Izhaja iz humanistične filozofije, z osnovnim izhodiščem, da je vsak posameznik "v redu" = OK.
• realitetna terapija temelji na teoriji izbire, ki je psihologija notranjega nadzora; razlaga, zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot.
• logoterapija se osredotoča na reševanje človekovih težav in stisk skozi njegovo možnost svobode in odgovornosti. Osnovni pojmi so: svoboda volje,  volja do smisla in smisel življenja.

 

 


 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Človeško dostojanstvo je končna vrednota.
Metode dela


Humanistična psihoterapija temelji na humanizmu – sistemu vrednot in prepričanj, ki namenja velik pomen

   
   

razvoju potencialov slehernega posamezniku.

Humanistična terapija poudarja spodbujanje sposobnosti za doživljanje občutkov ter razmišljanje in delovanje v skladu z zmogljivostmi vsake osebe, da se uresniči kot posameznik.

 

Zahteva, da je človek predvsem subjekt v svoji življenjski situaciji, v svojih fenomenoloških in vrednostnih razsežnostih, s svojimi zavestnimi izkušnjami, presojami, cilji in čustvovanji.

Na posameznika ne smemo gledati kot na objekt, kar so očitali behaviorizmu, niti kot na pretežno nezavedno usmerjeno bitje kot pri psihoanalizi. Ljudi je treba sprejeti kot enkratne in plemenite.

Cilji

 
Različne šole postavljajo specifične operativne cilje, skupni cilj vseh pa je boljša kakovost življenja.  

 

Pogostost in trajanje


Trajanje terapije je odvisno od zastavljenih ciljev, pogostost pa je odvisna od vsake posamezne šole in dogovora. 

 

 Šole
  
Šole eksistencialno-humanistične smeri so: Rogersova na posameznika usmerjena terapija, gestalt terapija, transakcijska analiza, realitetna terapija, integrativna psihoterapija, eksistencialna terapija in logoterapija

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis