Potek psihoterapije

 
Psihoterapija je poseben odnos med terapevtom in pacientom, ki ima nekatera pravila, ki jih je dobro poznati še pred vstopom v terapijo.
 

 

 

 

 

   

Začetno, v kateri opredelimo problem, vzroke, cilje, način terapije in sodelovanja ter zastavimo terapevtski delovni odnos. Običajno traja 4-5 mesecev. 

 Psihoterapevtski proces ima tri faze

 

Srednjo, v kateri terapevt  različnimi psihološkimi intervencijami vodi  in usmerja proces zdravljenja težav. Ta faza traja več let, natančnega časa ni mogoče vnaprej napovedati. 

 

 

 

 


Zaključno, v kateri izpeljemo proces zaključevanja in poslavljanja. Ta del  procesa zahteva običajno  3 do 6 mesecev.


V začetnih seansah opredelimo problem in terapevtske cilje.


Na uvodni seansi se pacient  in psihoterapevt pogovorita o težavah, s katerimi se sooča pacient in o njegovih pričakovanjih.  

 

Uvodnemu pogovoru sledi nekaj diagnostičnih obravnav, v katerih terapevt in pacient raziskujeta pacientov problem in njegovo osebno zgodovino ter se obenem spoznavata.

 

 

 

Po opravljenih diagnostičnih seansah opredelitaproblem in se dogovorita o terapevtskih ciljih ter uskladita, kaj lahko pacient pričakuje od obravnave.

Glede na opredeljene cilje se dogovorita za vrsto in obliko psihoterapije – individualno ali skupinsko ter skleneta terapevtski dogovor (pakt).

 

 

Psihoterapija običajno poteka enkrat tedensko, po potrebi pa pogosteje.


Terapevtski dogovor (pakt) 

 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Terapevt in pacient skleneta dogovor o načinu sodelovanja.
V okviru terapevtskega dogovora se pacient in terapevt dogovorita o pogostosti seans (enkrat do dvakrat na teden), terminih srečanj (stalen dan in ura) in o drugih tehničnih podrobnostih (načini sporočanja, odpoveovanjei seans, plačevanje itn.).

Stalnost srečanj je pomembna. Zagotavlja namreč nemoten potek terapije, saj ustvari občutek zanesljivosti in varnosti. Pacient in terapevt se dogovorita tudi o načinu dela.

Ura se začne s tem, da pacient pride in sede, ne da bi ga na to posebej opozorili, nato pa sam od sebe začne govoriti o tem, kar je zanj v tistem hipu najpomembneje.

Psihoterapija ni svetovanje

Pri psihoterapiji ne gre za svetovanje, marveč za ukvarjanje s samim seboj. To je samospoznavanje, pri katerem je terapevt pasiven, pacient pa aktiven.

Za terapijo je najpomembneje, da pacient brez samocenzure izrazi vse, kar mu pride na misel, kar čuti in doživlja. Pri tem namenja prednost vsebinam, o katerih mu je najtežje govoriti.
Pravilo zaupnosti

Ključna prvina psihoterapevtskega procesa je zaupen odnos med terapevtom in pacientom; brez tega se pacient ne more počutiti sprejet in varen.

Pravilo zaupnosti zavezuje obe strani – terapevta in pacienta. Ustrezna psihoterapevtska obravnava ni možna brez upoštevanja tega pravila, ki je del terapevtskega dogovora, ne glede na obliko terapije. V skladu s tem so vse vsebine, ki so deležne predelave na terapevtskih urah, zaupne narave in jih ni dovoljeno javno obravnavati.
Sprejemanje odločitev

K terapevtskemu dogovoru spada tudi to, da se pacient zaveže, da med trajanjem terapije ne bo sprejemal pomembnih življenjskih odločitev, ne da bi o njih predtem spregovoril na obravnavah. Cilj tega dela dogovora je, da klient na obravnavah pretehta razloge, dileme in možne posledice sleherne tovrstne izbire, nato pa samostojno sprejme odločitev. Terapevt nikdar ne odloča namesto pacienta ali v njegovem imenu, vendar pa mu pomaga izpeljati proces odločanja.

Sodelovanju med pacientom in terapevtom pravimo terapevtska delovna aliansa (zveza).

Pacient in terapevt skupaj raziskujeta probleme, njihove vzroke in rešitve ter pri tem oblikujeta zaupen, zaupljiv in konstruktiven odnos – terapevtsko delovno alianso, ki je ključni dejavnik uspešne terapije.

Poleg rednega prihajanja je za uspeh terapije pomembna tudi dejavna vloga pacienta. To pomeni, da odpira probleme, o katerih želi govoriti in pri tem pripoveduje o svojih mislih, doživljanju, občutkih in izkušnjah, ki so s tem povezane.
 
Pacient se s samim seboj in s težavami aktivno ukvarja.

Tako se pacient razbremeni čustvene stiske ter pridobi nova spoznanja o svojem delovanju in o problemu, ki ga želi rešiti.

Psihoterapevt z uporabo različnih tehnik pomaga osvetliti problem z različnih zornih kotov in podpira pacienta pri iskanju zanj najustreznejših rešitev.

Če bi terapevt pacientu dajal nasvete, bi mu s tem onemogočil uresničevanje enega od najpomembnejših ciljev psihoterapije – samostojno odločanje in pridobivanje samozaupanja.



Poskusne seanse


Po sklenitvi terapevtskega dogovora se začne terapija, in sicer z določenim številom poskusnih seans – navadno jih je deset do petnajst.

V tem obdobju pacient in terapevt ugotavljata, kako poteka psihoterapevtska obravnava, pa tudi, kako se ujemeta.

Pacient izkusi, kakšna je njegova vloga v terapevtski aliansi, kaj doživlja in občuti, kako se odziva na obravnavah. Obenem skupaj s terapevtom gradita medsebojni odnos, ki je ključni dejavnik zdravljenja.

 

Terapija

Tako kot pri vsakem uspešnem zdravljenju, tudi v psihoterapiji pri pacientu in/ali ljudeh, s katerimi je v odnosu, občasno pride do prehodnih učinkov, ki jih pacient doživlja kot negativne spremembe ali celo poslabšanje.
Odpori so običajen in nujen del procesa

 

 

 


Psihoterapija

V procesu psihoterapije se pacient pogosto sreča z zelo intenzivnimi čustvi ter občutki do sebe in bližnjih, kot so bolečina, žalost, jeza, razočaranje, zamere, krivda, sram. Izražajo se na različne načine, denimo z jokom, uporništvom ali s kofliktnostjo.

Prihaja do odporov in razočaranj, tudi v razmerju do terapije in terapevta. Odpori so običajen in nujen del procesa, razočaranja pa so navadno posledica nejasnih/previsokih ciljev ali nestvarnih pričakovanj in predstav. Občasno se lahko okrepijo ali povrnejo tudi simptomi. Vsi ti znaki so normalen del psihoterapevtskega procesa, ki jih pacient in terapevt obravnavata na seansah, sčasoma pa izzvenijo.

Trajanje terapije

Trajanje psihoterapije je težko določiti vnaprej, saj je odvisno od številnih dejavnikov, kot so zastavljeni cilji, vrsta in trajanje težav, posameznikova motiviranost in njegova zmožnost za spremembe.

Kako odpovedati seanso

Odpoved individualne obravnave ali spremembo termina je treba sporočiti najmanj teden dni vnaprej, odpoved skupinske obravnave pa je treba napovedati najmanj mesec dni vnaprej. V nasprotnem velja, da je bila terapija realizirana.
Izostanek s seanse


Če pacient izostane s seanse, ne da bi jo pravočasno odpovedal, velja, da je bila realizirana. Če se pacient v osmih dneh po nenapovedanem izostanku ne oglasi, ga terapevt osebno kontaktira, da bi dobil informacijo o odločitvi.


 

Prekinitev terapije 

 

 Če se pacient iz katerega koli razloga odloči prekiniti terapijo, je o tem dolžni obvestiti terapevta. Praviloma so potrebne 1 – 3 seanse za zapiranje začetih procesov. On nenapovedanem izostanku se šteje, da je bila dogovorjena terapija realizirana.

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis