Kaj pridobim s psihoterapijo?

 
Psihoterapija je primerna oblika zdravljenja za večino čustvenih težav in stisk ter duševnih in osebnostnih motenj.
 

Zakaj investirati čas in denar v psihoterapijo? 

Psihoterapija je dolgotrajen ter občasno težaven in boleč proces samospoznavanja in samospreminjanja, ki pa postopno lahko prinese občutne in trajne spremembe v počutju in funkcioniranju.  

 
Zato, ker psihoterapija na področjih
odpravi ali občutno zmanjša
prinese ali občutno poveča

 

Zdravljenje duševnih in osebnostnih motenj

 

vzroke in simptome motenj osebnostno stabilnost in  prožnost 
Samopodoba, samovrednotenje občutek manjvrednosti, negotovost, nejasno samopodobo  samozaupanje in občutek lastne vrednosti
Osebne meje preobčutljivost,  konfliktnost, podredljivost, neodločnost lažje soočanje z drugimi, odločanje in samouveljavljanje 
Medosebni odnosi ponavljajoče se problematične vzorce medosebnih odnosov kvaliteto in vzajemnost odnosov 
Partnerstvo ponavljajoče se problematične vzorce izbir, pričakovanj in navezovanja konstruktivnost, strpnost in   kvaliteto odnosov  v  partnerstvu
Delo, poklic, šolanje stres, deloholizem, izčrpavanje, težave v odnosih zavzetost, učinkovitost in uspešnost pri delu in odnosih

Čustvovanje

 

čustveno labilnost, tesnobo  in negativne občutke  čustveno stabilnost, občutek umirjenosti 

Motivacija

 

impulzivnost vztrajnost
Doživljanje nezadovoljstvo, občutek praznine, pomanjkanje smisla in ciljev večje zadovoljstvo z življenjem, občutek izpolnjenosti
Kompetentnost občutek nemoči, pasivnost  aktivno in učinkovito upravljanje življenja

Psihoterapija
Kaj zdravimo s  psihoterapijo?


Psihoterapija je namenjena vsem, ki navzlic trudu sami ne zmorejo najti poti iz svojih stisk, ki predstavljajo pomembno oviro v osebnem ali delovnem življenju.

Temelji je na spoznanjih, da je globoka in stalna sprememba v človekovi osebnosti ob strokovni pomoči možna v katerem koli življenjskem obdobju. Zato za vključitev v psihoterapijo ni starostnih omejitev, vendar se mora človek za to resno in zavzeto odločiti.

 

Psihoterapija je ustrezna oblika pomoči pri naslednjih motnjah :

neustrezna samopodoba/samovrednotenje
(nizka, labilna, nejasna…);
• duševne motnje ( tesnoba - anksioznost,
depresivnost, OKM...);
• izgorevanje, izgorelost;
• čustvena ranljivost (težave pri soočanju s
kritiko, preobčutljivost);

• nesamostojnost (odločanje, odgovornost,
odvisnost);
• stiske ob izgubi ali grožnji izgube (smrt,
ločitev, odhod otrok. žalovanje),
• izguba motivacije, ciljev, smisla (občutek
notranje praznine...);
• težave pri samouveljavljanju;
• motnje hranjenja (bulimija, anoreksija,
prenajedanje);
• psihosomatske bolezni in težave (težave s
prebavili, glavoboli, bolečine v hrbtenici,
motnje srčnega ritma, povišan krvni tlak in
previsoka ali prenizka telesna teža);
• težave v spolnosti (motnje erekcije,
vzburjenja, doživljanja orgazma…)
• osebnostne motnje;
• življenjske krize ob obremenitvah ali
spremembah (travme, težavah v poklicni
karieri ali partnerskih odnosih).


Psihoterapija pa je prav tako dobrodošla pomoč tistim, ki želijo podpreti svojo osebnostno rast, ki vodi v kvalitetnejše in bolj polno življenje in učinkovitejše izrabo svojih zmožnosti.


Naročite se na PSIHOTERAPIJO


Motiviranost in aktivno sodelovanje pacienta sta nujna pogoja za uspešen psihoterapevtski proces.
Psihoterapija ni ustrezna izbira :

• pri akutnih psihozah,
• pri akutnih močnih depresijah,
• pri paranoidni motnji,
• pri organskih nevroloških boleznih in
poškodbah,
• pri akutni odvisnosti od alkohola ali drog in
• pri zelo šibkem nadzoru nad impulzi.

• pri odsotnosti motivacije za psihoterapevtsko
zdravljenje,
• pri nezmožnosti vzpostavljanja odnosa, • pri nezmožnost, da bi sledili terapevtskemu
procesu ter
• v življenjskih o koliščinah, ki onemogočajo
redne obiske.


Pred začetkom psihoterapevtskega zdravljenja je potrebno z zdravili stabilizirati akutno fazo motnje oziroma zaključiti dektoksikacijsko fazo in abstinenčno krizo.
Tudi pri zelo hudih osebnostnih motnjah je potrebna stabilizacija z zdravili. Pri antisocialni osebnostni motnji v večini primerov prav tako ni ustrezna izbira.
 
Relativna razloga proti vključitvi v terapijo sta nepripravljenost za aktivno sodelovanje in spreminjanje sebe in svojega ravnanja ter nerealna pričakovanja.

Najpogostejša nerealna pričakovanja so:
 
• da bo do spremembe prišlo čez noč in samo od sebe,
• da terapevt lahko čudežno odstrani simptome in motnjo,
• da bo terapevt dajal nasvete in odločal namesto pacienta,
• da se bo počutje izboljšalo, ne da bi karkoli spremenili pri sebi, v svojih odnosih in v življenjskih okoliščinah.

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis