Stli navezanosti in razvoj osebnosti

 
Osnovni predpogoj za uspešen osebnostni in čustven razvoj otroka je varna navezanost na  nanj uglašeno odraslo osebo.  Od stila (načina) navezanosti pa je odvisno, kako konstruktivno in uspešno bo ta izpeljan.
 Kljiučni dejavniki so:
- brezpogojno ljubezen; ta je osnova za
- stile navezanosti, cilj pa je
 

 

Temelj je otrokova varna navezanost na odraslo osebo,  uglašeno nanj.

 

Varnost in pomirjanje

Novorojenček potrebuje ritem (npr. zibanje, materin srčni utrip) in telesni stik (dotik), ki dojenčka pomirjata in mu sporočata, da ni sam na svetu. Tudi dojenje pripomore k občutku varnosti, pomirja in skozi telesni stik olajša vstopanje v simbiozo in izgradnjo občutka povezanosti. Varna navezanost na odraslo osebo, ki je uglašena nanj otroka, je za otroka namreč najpomembnejša .

Pozitivne izkušnje obdobja simbioze bodo pri otroku vir kasnejšega zaupanja vase in v druge, zato je pomembno, da otrok v tem obdobju ni prepuščen samemu sebi oziroma da mati najde stik z njim. V tej fazi je pomembno, da je mati prisotna ob otroku, da se navezujeta drug na drugega oziroma da otrok dobi pozitivno izkušnjo. Ko mama izgine, se otrok lahko prestraši, zato naj se mame temu izogibajo.
Ker otroci niso pasivni prejemniki »odnosa«, temveč ga močno sami soustvarjajo, se preveč skrbni ali negotovi starši kaj hitro znajdejo v situaciji, ko zaradi svoje negotovosti ne znajo otroku postaviti ustreznih mej.

Ni potrebno, da mama spusti takoj vse iz rok, ko se dojenček oglasi, pomembno je, da se odzove nanj (se mu pokaže, se mu oglaša), da ustrezno prepozna, kaj otrok rabi in se seveda odzovejo nanj.

Na ta način mu sporoča, da bodo njegove potrebe zadovoljene, tudi če jih za nekaj časa odloži. V nasprotnem primeru pa mu bodisi daje občutek, da se vse vrti le okrog otroka (če vedno takoj priteče) ali pa otrok dobi izkušnjo, da ne more nikakor vplivati, da bi dosegel zadovoljitev (če ga mama ignorira ali če ne razbere, kaj otrok rabi).
Razvojne naloge in potrebe

 

Od obdobja do dobdobja se spreminjajo otrokove razvojne naloge ter njegove razvojne potrebe.

 

Varnost in različnost

 
Z otrokovim zorenjem se poveča zanimanje za mamo in zunanji svet. Ker še ne dojema, da mama obstaja tudi takrat, ko je ne vidi, je ob tem mogoče opaziti tudi prve znake separacijske tesnobe. Otrok se čuti v maminem naročju najbolj varnega in od tam radovedno opazuje okolico, a se nenehno ozira tudi nazaj k mami in preverja, ali je prisotna. Varno raziskovanje okolja je potreba, ki se nadaljuje v podfazo prakticiranje. 

 

Raziskovanje in preizkušanje 


V drugem letu stopi v ospredje otrokovo samostojnejše raziskovanje in preizkušanje. Starši morajo dovoliti otroku, da raziskuje, ne da bi bili preveč zaščitniški. Postavljati morajo tudi jasne meje, ki pa so obenem dovolj široke, kar ponujati trdnost in gotovost, da se otrok počuti varnega pri eksperimentiranju. Toaletni trening pomeni boj med socialnimi zahtevami in osebnimi željami, ki otroku prinese občutek samonadzora, pohvala pa gradi njegovo samozaupanje.


Več v članku Mama neguje, oče varuje. Kako je v praksi?
Več v članku Otroci, ki si morajo kupovati ljubezen

Samostojnost
 
V drugi polovici drugega leta želi otrok z materjo deliti vsako novo znanje in izkušnje.Starši z vzpodbujanjem in veseljem ob uspešnem preizkušanju podpirajo vse večjo samostojnost. Ta se kaže tudi kot uporništvo, ki pomeni trening sposobnosti, kako se naučiti reči ne, torej kako postaviti svoje meje.

Če starši na to gledajo zgolj kot na kljubovanje, ne pa kot na pot v samostojnost in se z otrokom zapletejo v bitko za oblast, lahko taka izkušnja kasneje v življenju onemogoči ustrezno postavljanje mej in lahko vodi v konformizem.

Tudi nekritično popuščanje vodi v neustrezne meje – občutek vsemogočnosti in tega, da neustrezno vedenje nima (neprijetnih) posledic. Taki otroci kasneje zelo trdo trčijo v realnost – šolo, odgovornosti, družbene in zakonske meje itd. 


 
Spoznavanje spolne vloge
 
V obdobju, ko se oblikuje otrokova spolna identiteta, pa se starša ne smeta sramovati svoje spolnosti, a morata otroku jasno pokazati, da je izključen iz njune spolnosti. Prav tako pa morata dovoliti, da otrok spoznava svoje telo, brez da mu vzbujata občutke sramu in slabe vesti. 
 
Identiteta in osamosvojitev
 
V puberteti in adolescenci ponovno stopi v ospredje osamosvajanje in dokončna zbistritev identitete, pogosto skozi preizkušanje meja in upor. Starši lahko odraščajočemu otroku pomagajo s tem, da mu v skladu z rastočimi sposobnostni in samostojnostjo predajajo vse več odgovornosti in odločanja, vse do dokončne osamosvojitve, čustvene in življenjske.

Brezpogojna ljubezen pomeni, da starši sprejemajo in imajo radi otroka takega, kakršen je, tudi takrat, ko jih razočara.

 

Kakšen odnos navezanosti se bo zgradil med otrokom in starši je odvisno od več dejavnikov, od katerih sta najpomembnejši lastnosti in osebnostna zrelost staršev ter prirojene dispozicije, ki jih otrok prinese s seboj.

Prirojene značilnosti lahko omogočijo ali pa otežijo vzpostavljanje dovolj dobrega odnosa. Otežijo ga predvsem takrat, ko izrazito odstopajo od povprečja.

Če se povprečno senzibilnim staršem rodi hiposenzibilen ali hipersenzibilen otrok, bo v odnosu med njimi zagotovo več težav kot pri povprečno senzibilnem otroku.

Brezpogojna ljubezen

 

Prav tako pa je lahko povprečno senzibilen otrok morda lahko prikrajšan pri hiposenzibilnih starših. Enake težave lahko nosi hipo ali hiperaktivnost in podobno.

Starši pravijo, da imajo najtežje otroka radi takrat, kadar so razočarani nad njim. Veliko starševskih razočaranj nezmotljivo kaže na to, da je temeljno pričakovanje staršev, ki lahko vodi v neustrezen odnos, da bi moral biti otrok tak, kot bi oni želeli. To pričakovanje nujno vodi v razočaranje, še več, starši v tem primeru nimajo radi svojega otroka, temveč njihovo idealizirano sliko o tem, kakšen bi moral biti.

 

Brezpogojna ljubezen POMENI, da otroka sprejemamo in imamo radi takega, kot je. Od njega NE pričakujemo, da bo zadovoljeval naše potrebe ali da bo tak, kakršnega bi si mi želeli. Vsak zdrav normalen otrok in odrasli dela napake.

 

Brezpogojna ljubezen NE POMENI, da sprejemamo in poskušamo opravičevati vse, kar otrok naredi, temveč da imamo otroka nespremenjeno radi tudi takrat, ko naredi napake in kadar smo zaradi njega jezni ali razočarani.



Otroci imajo svoje potrebe in želje ter motive. Ni nujno, da se ti ujemajo s starševskimi. Lahko nam niso všeč, lahko se nanje jezimo, a starši, ki imajo brezpogojno radi svojega otroka, bodo sprejeli tudi razlike in napake.

Napake bodo kritizirali, a otroku zaradi tega ne bodo odvzeli svoje naklonjenosti. Razlike pa bodo spoštovali in upoštevali.

 

 

Lahko zavrnemo otrokova dejanja, ki nam niso všeč, ne da bi zavrnili otroka.

Otrok začne kmalu po rojstvu graditi navezanost, ki pomeni trajajoč intimen čustven odnos

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Varna navezanost je temelj zdravega osebnistnega razvoja.
Varna ali negotova navezanost

 

Navezanost je čustvena vez med otrokom in njegovim skrbnikom. Kaže se kot koherentni vzorec vedenja, ki otroku zagotavlja bližino odraslega in ga vedno pripelje v bližino in stik z njim. Vzorec navezanosti vsebuje cel skop misli, čutenj, prepričanj in načrtov in ima organsko, biološko funkcijo. Cilj navezanosti je varovanje otroka pred vrsto nevarnosti ter razvoj njegovih sposobnosti za samoobrambo.

 

Pomembno pa se je zavedati, da odnos navezanosti vzpostavljata aktivno oba – odrasli in otrok, vsak s svojimi zmožnostmi in potrebami. Že novorojenček od prvega trenutka sporoča, kaj potrebuje in želi in s svojim odzivanjem vpliva na vedenje odraslih okrog sebe, tako kot odrasli vplivajo na otroka.


Vloga ljubečega odraslega je, da poskuša prisluhniti in razumeti otrokova sporočila ter se ustrezno odzivati na pomembne razvojne potrebe, ki se izražajo v njih. Poskuša jim slediti in jih zadovoljiti, predvsem pa učiti in vzpodbujati otroka, kako lahko samostojno zadovolji svoje potrebe in želje na sprejemljiv način. Za uspešen razvoj pa mora odrasli  otroku tudi postavljati ustrezne meje in zahteve.


Navezanosti otroka do odrasle uglašene osebe je pomembna zato, ker pomaga oblikovati osebnost ter vzpostaviti zaupanja do ljudi in samozaupanje. Pri tem je ključno, na kakšen način odrasli zadovoljujejo otrokove potrebe, vključno s potrebo po stiku.

Otrok, ki je veliko sam, zavračan ali kako drugače čustveno ali telesno zanemarjan, doživlja ob tem močne čustvene stiske, zato ne zmore zaupati niti drugim niti sebi.

 

Kakšen odnos navezanosti bo zgradi otrok s starši, je odvisno od več dejavnikov, od katerih sta najpomembnejša lastnosti in osebnostna zrelost staršev ter prirojene dispozicije, ki jih otrok prinese s seboj.

 

Tudi te lahko omogočijo ali otežijo vzpostavljanje dovolj dobrega odnosa. Otežijo ga predvsem takrat, ko izrazito odstopajo od povprečja. Če se povprečno senzibilnim staršem rodi hipo ali hipersenzibilen otrok, bo v odnosu med njimi zagotovo več težav kot pri povprečno senzibilnem otroku. Prav tako pa je lahko povprečno senzibilen otrok že lahko prikrajšan pri hiposenzibilnih starših. Enake težave lahko nosi hipo ali hiperaktivnost in podobno.

Znotraj navezanosti poteka vrsta interakcij: izražanje in zadovoljevanje potreb, sposobnost enega in drugega za stik, medsebojno komuniciranje in izkušnje, ki jih človek pridobiva v tem odnosu. Vse to omogoča posamezniku oblikovati občutek o samem sebi, o drugih odnosih in o zunanjem svetu.

Te ponotranjene predstave - stili navezanosti - delujejo avtomatično in vplivajo na posameznikovo funkcioniranje v odnosih skozi vse življenje. Stil navezanosti, tako vpliva na našo samopodobo in predstavo o drugih ljudeh. Od tega je tudi odvisno, kakšne odnose bomo iskali v prihodnosti.

 

 


Ločujemo varen stil navezanosti in ne-varne oziroma  negotove stile: izogibajoč, preokupiran (ambivalenten) in neorganiziran.
Stili navezanosti

 

Zmožnost in potreba po odnosu je vrojena, okoliščine pa pripeljejo do različnih oblik navezanosti. 

 

Varnen stil navezanosti


Varna navezanost, se razvije ob občutljivih, čustveno odzivnih in sprejemajočih skrbnikih, predvsem ob materi, s številnimi fizičnimi kontakti. Oblikuje radovednejše, pri igri ustvarjalnejše otroke, ki so socialno kompetitivnejši, z več samospoštovanja in empatije, pozitivnejšim odnosom do drugih in visoko intimnostjo v odnosih.

 

 Izogibajoč stil navezanosti


Izogibajoč (plašen) stil navezanosti se razvije pri otrocih, ki odraščajo ob vsiljivih, vdirajočih starših oziroma ob neodzivnih starših ali ob takih, ki ne omogočajo telesnega stika.

Take osebe so v odnosih nekoherentne, omalovažujejo pomen odnosov, imajo pretirano visoko samozaupanje, izogibajo se intimnosti in se pretirano zanašajo sami nase. 

Stili navezanosti pri odraslih

Preokupiran (ambivalenten)  stil navezanosti

 

Preokupiran (ambivalenten) stil navezanosti razvijejo tisti otroci, katerih starši so bili nekonsistentni oziroma so otroka zavračali. Osebe so preokupirane z odnosi, so nekoherentne, idealizirajo odnose, njihovo samospoštovanje je zelo odvisno od drugih, pogosto so tudi uporniške ali ambivalentne. 

 

Neorganiziran stil navezanosti

 

Neorganiziran, zavračajoč stil navezanosti pa opažamo pri tistih, ki so v otroštvu doživeli različne oblike zlorab ali izgubo staršev, daljše odsotnosti staršev ali so odraščali ob starših s psihiatričnimi simptomi. Otrok se znajde pred nerešljivim paradoksom, oseba, h kateri bi se v stiski rad zatekel, je sama vir groze. Zato skuša poiskati način, kako nadzorovati mamo in se izogniti njenim strašljivim odzivom – besu, ko mama postane preganjalec ali njeni čustveni odcepitvi, zamrznitvi, ko sebe zagleda kot preganjalca.

 

 

Raziskave potrjujejo, da je stil navezanosti v otroštvu ključen za psihično stabilnost in oblikovanje odnosov skozi vse življenje.



Zadovoljen otrok se počuti spoštovanega, upoštevanega, sprejetega in ljubljenega, je stabilen in uravnotežen. Da bi tak postal, potrebuje dovolj varen odnos navezanosti s starši oziroma osebami, ki so v tej vlogi.

 

Tak odnos pa se lahko zgradi le med otrokom in staršem, ki se se lahko osredotoči na otroka in njegove potrebe. To pomeni, da zmorejo starši iz otrokovih besednih in nebesednih sporočil prepoznati dvoje – kaj otrok potrebuje in kaj zmore ter se na to ustrezno odzivati.

 

Varen odnos pomeni, da starši otroka čustveno sprejemajo in se nanj odzivajo, njihov odnos pa zagotavlja stalnost, konsistentnost, spoštovanje, upoštevanje različnosti in podporo samostojnosti.

Zadovoljen otrok


Slednje pomeni, da imajo starši otroka radi tudi takrat, ko ne uresniči njihovih pričakovanj, so razočarani ali jezni nanj in mu oboje – ljubezen in nestrinjanje, tudi jasno pokažejo. Ob tem je pomembno tudi to, da starši postavljajo jasne in konsistentne meje ter zahteve, ki jih otrok že zmore samostojno opraviti glede na svojo zrelost.

 

Pomeni, da starši zmorejo podpreti (ali vsaj ne ovirati) otroka tudi pri interesih in ciljih, ki so drugačni od njihovih pričakovanj in ciljev, torej da zmorejo sprejeti in tudi 'podpreti otrokovo različnost in individualnost.

 

Otrok potrebuje, da starši zaupajo vanj in v njegove zmožnosti, zato ni treba odstranjevati vseh ovir, na katere naleti, ali namesto njega boriti njegovih bitk. Če bo to počel sam in se bo lahko pri tem posvetoval z vami, bo gradil svoje samozaupanje in samostojnost.

 

Starši imajo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove pozitivne samopodobe. "Otrok se bo namreč imel rad in se bo cenil ter spoštoval samo, če bo vse to – ljubezen, pozitivno vrednotenje in spoštovanje tudi prejemal od staršev.

.

 

Tak otrok se ne bo bal preizkušati, se izražati (čustveno, intelektualno in ustvarjalno), se postaviti zase, uveljaviti, sodelovati se povezovati, ceniti in sprejemati druge, jih imeti rad in se navezati, pa tudi delati napake in jih popravljati.

 

Tak otrok bo srečen otrok. Tak otrok bo odrasel v srečnega odraslega.

 


Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis