Zaljubljenost

 
Zaljubljenost in ljubezen sta različni čustveni stanji. Zaljubljenost je faza idealizacije.
 


 
Pogosto se navežemo na ljudi, ki imajo podbne značilnosti kot naši starši
Izbira potencialnega partnerja

 

Otroški vzorec navezanosti človek vnaša v svoje odrasle ljubezenske odnose, ga išče in s svojim ravnanjem v odnosih tudi poustvarja. Bolj kot je nekomu manjkalo brezpogojne starševske ljubezni, bolj ponavadi ljubezenski odnos vnaprej idealizira. Idealizacija izhaja iz nerealnih pričakovanj, da nam bo nekdo v življenju, naš partner, končno zapolnil čustvene primanjkljaje iz otroštva in nam zacelil morebitne rane. Od tu izhaja pričakovanje po brezpogojni ljubezni v partnerstvu.

Tisti, ki skuša v partnerskem odnosu nadomestiti idealizirano starševsko ljubezen, bo za partnerje praviloma izbiral ljudi, ki ga nezavedno spominjajo na enega od staršev, ponavadi tistega, od katerega so dobili premalo ljubezni.

Več v članku  Zakaj nenehno izbirate napačne partnerje?

Nato pričakuje, da mu bo v simbiotičnem odnosu potešil čustveno lakoto iz otroštva. O tem človeku si bo ustvaril predstavo, da ima vse tiste idealne lastnosti in mu lahko da vse, kar je pogrešal pri starših in se v to predstavo zaljubil.

Tukaj pa je past – od človeka, ki zelo verjetno podobno čustveno opremljen in deluje kot roditelj, ki nas je prikrajšal, pričakujemo še več.

Tega ni mogoče dobiti, sledijo razočaranja, še večja čustvena lakota in novo iskanje, ker izbiramo podobno čustveno nedostopne ali nezanesljive partnerje, kot so bili starši in pričakujemo, da jih bomo spremenili, kot smo pričakovali pri starših. Enako, kot da znova in znova skušamo kupiti kruh v trgovini z železnino.

 

Zaljubljeni smo v fantazijo o partnerju, ljubimo pa realnega partnerja.
Spoznavanje

 

Zaljubimo se v predstavo o idealnem partnerju. O človeku, ki smo ga šele spoznali in o katerem v resnici vemo zelo malo, si ustvarimo idealizirano predstavo o tem, kakšen partner naj bi to bil in se zaljubimo v našo idealno predstavo, ki navadno sploh ni prava, ne pa v realno osebo, ki je v resnici sploh še ne pozna.

 

V bistvu gre v zaljubljenosti za ponovitev občutkov, želja in pričakovanj, kakršna so bila v otroškem simbiotičnem odnosu z mamo – da sta partnerja skupaj eno, da čutita, mislita in ravnata enako.

 

Če se ne zavedamo, da gre zgolj za predstavo, pričakujemo in zahtevamo, da naj bi ji partner čim bolj ustrezal. Dalj časa sta osebi v odnosu, več realnih informacij dobivata druga o drugi, bolje se spoznavata. 

Ko se spoznavata, se v različnih situacijah pokaže, koliko predstava odstopa od resničnih lastnosti drugega in tudi kakšne so razlike med njima. Potem gre odnos med partnerjema v eno od dveh naslednjih smeri.

 

Pri ljudeh z negotovim stilom navezanosti idealizirana predstava ponavadi močno odstopa od realnosti. Ker so pričakovanja nerealno visoka, je tudi razočaranje sorazmerno veliko, prav tako pa potreba po ohranjanju idealizirane predstave.

Pri tistih z varnim stilom navezanosti pa so tudi predstave manj nerealne, zato jih lažje prilagodi pravi sliki.

Prav prepoznavanje in sprejemanje razlik je ključno za nadaljevanje zveze.

 

 


Za razočaranje krivijo partnerja, ker se ta ne vede po njihovih fantazijah
Razočaranje

 

Ljudje z negotovim stilom navezanosti tiste realne lastnosti, ki ne ustrezajo idealizirani predstavi, zanikajo in se začnejo truditi, da bi partnerja prepričali ali pa prisilili, da se spremeni tako, da se prilagodi njihovi predstavi.

Za razočaranje krivijo partnerja, ker se ta ne vede po njihovih fantazijah. Očitajo mu, da se je spremenil in pričakujejo, da se prilagodi njegovim predstavam. Potreba po spreminjanju partnerja ter prepričanje, da bo to sčasoma uspelo, je v bistvu želja, da bi partnerja prilagodili naši začetni nerealni idealizirani predstavi.

Ponavadi za to uporablja različne oblike pritiskov. Ti so lahko prikrito ali odkrito agresivni čustveni pritiski kot so žalost, prizadetost, ki so namenjeni zbujanju občutkov krivde, razvrednotenja, ki zbujajo sram, očitki, zaničevanje, žalitve in grožnje, vključno z grožnjami z zapuščanjem.

Ker negotovo navezan človek drugo osebo doživlja kot del sebe, se čuti celega samo takrat, kadar je zlit (v simbiozi) s sebi čim bolj podobnim drugim. Kadar sta v zvezi dve osebi s temi značilnostmi, se nenehno trudita postati eno, bodisi tako, da se odpovesta svojim lastnostim (svoji identiteti) in realnim potrebam in/ali pa to pričakujeta ali zahtevata od partnerja.

To pa seveda sproža vrsto negativnih čustev in rušilnih konfliktov, ki so namenjeni samo enemu: prisiliti drugega, da postane naš idealni partner, ki bo zadovoljil naše pretirane in nezrele čustvene potrebe po simbiotični odvisnosti.

Taki ljudje nenehno hrepenijo po »zaljubljenosti«, zanesenem in zaslepljenem stanju. Ker to ni mogoče, drug drugemu pripisujeta krivdo in zamero, a nenehno ohranjata upanje, da bosta drugega spremenila, zato nihata med razočaranjem (nerealnih pričakovanj), jezo in sovraštvom do partnerja ter ponovnim idealiziranjem (opravičevanjem) in oklepanjem.

Čustveno manj zrel človek bo torej skušal razlike (od svojih predstav in med partnerjema) zanikati, da bi ohranil svojo idealizirano fantazijo kot resnično. Tudi od partnerja bo pričakoval, da mu pri tem pomaga. Zato bo nenehno pritiskal nanj, da se spremeniti »na bolje«. Kar pa v bistvu pomeni, da partnerja, takega kot je, nima rad, ampak je zaljubljen le v svojo fantazijo.

Od tu izhajajo nenehna razočaranja in očitki, da je bil partner »drugačen na začetku«. Ne drži, le videl ga je drugačnega. Če pa mu idealizirane predstave ne uspe ohraniti, bo partnerja obtožil, da ga je razočaral in ga užaljeno zapusti.

Uskladiti predstavo o partnerju z realnostjo  pomeni sprjeti partnerja takega, kot je.
Spreminjanje predstave

 

Ko se zaljubljen varno navezan človek sooča z realnimi lastnostni partnerja, se z odstopanji sprijazni in ustrezno spreminjanja idealizirano predstavo v bolj realno, poleg podobnosti začne opažati tudi razlike.

Svojo predstavo bo popravljal glede na izkušnje, včasih bo malo razočaran, a bo znal ločevati, med svojimi predstavami in resničnostjo. Sproti bo tehtal, ali lahko sprejme tudi realne lastnosti partnerja in razlike med njima.

Če partnerja uspeta ob tem ohraniti naklonjenost, zaljubljenost preraste v varno navezanost – ljubezen.

O njej govorimo takrat, ko se partnerja poznata in sprejemata ter spoštujeta tudi medsebojne razlike.

Kadar pa so razlike prevelike ali določene lastnosti nesprejemljive, se osebnostno zrela partnerja razideta s spoznanjem, da nista primerna drug za drugega.

Kadar pa manj zaželene in manj sprejemljive realne lastnosti ter razlike med partnerjema ne povzročajo trajne bolečine ali ne rušijo samopodobe in samospoštovanja partnerjev, zaljubljenost preide v trajnejšo in bolj realno obliko navezanosti – ljubezen.

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis