Ljubezen

 
Kaj pomenijo naslednji izrazi in v čem je razlika med njimi?
 


Brez varnega odnosa navezanosti človek čustveno ostane na ravni simbiotičnega, zlitega odvisnega odnosa.

V večini primerov starši odnos, ki ga vzpostavijo do svojega otroka, imenujejo ljubezen (»To počnemo zato, ker te imamo radi.«).

Tako mu pravijo celo takrat, kadar ta odnos služi predvsem zadovoljevanju starševskih potreb, želja in ambicij, kar je v najboljšem primeru pogojevana ljubezen, neredko pa prikrito ali celo odkrito zavračanje.
Lakota po brezpogojni ljubezni
 
Dojenček ne ločuje med sabo in materjo, je z njo eno, pravimo, da je z njo zlit, v simbiozi, njegovo čustvovanje in občutek sebe sta povsem odvisna od matere.

Rodi se s sposobnostjo za navezovanja, a tudi za izgradnjo samostojne osebnosti. Sposoben je izgraditi občutek samega sebe, specifično identiteto, ki je drugačna od vseh ostalih.

Tisti starši, ki zmorejo ustrezno podpreti proces osamosvajanja in oblikovanja samostojne samopodobe, ne bodo otroka zavračali, ga kaznovali ali čustveno osamili, ko ne čuti, misli ali ravna v skladu z njihovimi pričakovanji.

Brezpogojna ljubezen podpira zdrav otrokov čustven in osebnostni razvoj, kar daje otroku izkušnjo, da ni zavrnjen ali razvrednoten, kadar ne zadovolji pričakovanj staršev.

Starši jasno postavljajo meje in ukrepajo, kadar jih otrok prestopa, a ga ob tem čustveno ne zavračajo. Zavračajo dejanje, ki ga je otrok naredil in ne otroka, ki ga je naredil. To otroku omogoči, da se oblikuje v celovito osebo s stabilno samopodobo in pozitivnim samospoštovanjem, ki je osnova za zmožnost za varno navezovanja.

Pogojevana ljubezen staršev pa se kaže kot čustveno in telesno kaznovanje, kadar se staršem zdi, da so jih otroci razočarali: občasno ali trajno čustveno zavračanje, pretirana skrb in nadzorovanje, pretirano razvajanje in navezovanje, poniževanje, razvrednotenje…

Če otrok ne dobi ustrezniega varnega odnosa, čustveno ostane na ravni simbiotičnega, zlitega odvisnega odnosa, saj mu vzgibi po samostojnosti in samosvojosti sprožijo strah, da bo čustveno zapuščen.
Zato niha med odvisnostjo in uporom. Tak način negotovega navezovanja odnese s seboj v odraslost, obenem pa odnese s seboj veliko čustveno lahkoto po tem, da bi bil brezpogojno sprejet in ljubljen.

 

 

 



Sprejmi me, ne glede na to, kako se vedem!

Najpogosteje idealizirana pričakovanja prepoznamo po želji: sprejmi me takega, kot sem (ne glede na to, kako se vedem). Taka želja je posledica potrebe po brezpogojnem sprejemanju in občudovanju. Je pa tudi posledica strahu, ki ga sproži že najmanjša kritika.

Gre za strah, da bo pri partnerju zavrnjen tako, kot je bil pri starših, če ne bo ustrezal partnerjevim pričakovanjem. Zato se človek trudi, da bi bil videti perfekten, idealen, istočasno pa sam zavrača partnerja, kadar ne zadovolji njegovih idealiziranih pričakovanj.

Od partnerja tako pričakuje, da bo kot starš poskrbel za njegove potrebe, namesto da bi sam prevzeli odgovornost zase.Partnerja torej doživlja kot podaljšek sebe.

Romantična predstava o brezpogojni partnerski ljubezni, ki jo podpirajo knjige in filmi in o kateri pojejo pesmi je v resnici taka, kot bi opisovali brezpogojno simbiotično ljubezen matere in dojenčka.  


Imela naj bi enake želje, misli, občutke, brez besed bi si brala želje iz oči, brezpogojno naj bi bili občudovani in sprejeti, bila naj bi si center življenja itd.

Želja po brezpogojni ljubezni torej pomeni, da človek pričakuje od partnerja, da bi ga imel rad tako, kot bi ga morali imeli njegovi starši, ko je bil otrok. Drug drugega naj bi sprejemala in imela rada, ne glede na to, kaj počneta in kako se vedeta.

Tako pričakovanje v bistvu pomeni dvoje:

- Najprej, da naj bi partner namesto nas sprejemal vse tiste naše lastnosti, ki jih sami pri sebi ne maramo, se jih sramujemo, in da bi moral ohraniti naklonjenost do nas celo v primeru, če ga zlorabljamo telesno ali čustveno. Partner bi moral vsa naša dejanja videti v pozitivni luči, da bi lahko tako sami sebe videli pozitivno.
Partner naj bi sprejemal naše lastnosti, ni pa dolžan sprejemati tudi vsega našega ravnanja.

 - Pomeni tudi željo, da med partnerjema ne bi bilo nikakršne meje, kot je ni med materjo in dojenčkom.

Odrasli upravičeno brezpogojno ljubezen pričakujemo le od ene osebe – od samega sebe. V odnosu z vsemi ostalimi pa se moramo zavedati, da so med nami meje, ki jih je za dober odnos potrebno upoštevati.

Če jih sami ne postavljamo, se nimamo pravice jeziti na druge, če jih prestopajo, oziroma ko jih oni postavljajo nam.

Zaljubljenost je ponovitev simbiotičnega odnosa, ki preide v ljubezen takrat, ko partnerja izstopita iz odvisnosti in ob razlikah gradita medsebojno navezanost.
Ponavljanje vzorcev

 

Ali bomo iz idealizirane zaljubljenosti uspeli zgraditi zrelejši ljubezenski odnos je v veliki meri odvisno od tega, kako uspešno smo izpeljali izstopanje iz simbiotične odvisnosti od staršev v svojem otroštvu.

Če ta proces ni bil zaključen, bomo s svojimi partnerji gradili svoj odnos le do te stopnje odvisnosti oziroma samostojnosti, do katere smo se uspeli čustveno osamosvojiti. S svojimi partnerji tako ponavljamo enak vzorec odnosa, kot smo ga imeli s svojimi starši v otroštvu.

Velikokrat psihoterapevti poslušamo, kako pacienti ravnanje svojih staršev, ki jim je povzročalo psihično ali telesno trpljenje, opravičujejo z: Vem, da so me imeli starši radi, ne glede na to, kako so ravnali z mano. Ali pa: vse to so počeli iz ljubezni, ker niso znali drugače. Tisti, ki so doživeli čustveno zavračanje ali zlorabljanje, tudi pogosto pravijo: Starši so me imeli radi, a tega niso znali pokazati..

Podoben odnos, ki so ga starši vzpostavili do nas, ko smo bili otroci (in ki so mu rekli ljubezen), tudi kot odrasli prepoznavamo kot ljubezen, ne glede na to, ali so nas starši brezpogojno ljubili in sprejemali, ali pa je bila njihova ljubezen pogojevana, torej so zadovoljevali predvsem svoje potrebe

Služi nam kot osnovna »matrica«, po kateri iščemo, prepoznavamo in oblikujemo svoje ljubezenske odnose s partnerji.

Zato tudi partnerske odnose, ki povzročajo tudi trpljenje, nekateri zamenjujejo za ljubezen, saj drugačnega, resnično ljubečega odnosa sploh ne prepoznajo za ljubečega.

Še več, tudi sami partnerjem povzročajo enake bolečine, kot so jih trpeli sami, pri čemer so prepričani, da so normalen del ljubezenskega odnosa. Pa niso. Ljubezen ne boli!


Ob osebi, na katero smo varno navezani, se ponavadi počutimo prijetno, ob njej občutimo bližino, intimo in varnost.

Kadar pa se ob bližnji osebi ali zaradi nje počutimo slabi, nezadostni, manjvredni, odvisni ali celo prestrašeni in ogroženi, kadar taki občutki v odnosu prevladujejo ali pa se stalno vračajo, je tako razmerje zagotovo nezdravo.
Zrela ljubezenska zveza

 

Nezdrav odnos poglablja občutke odvisnosti in nemoči in utrjuje nizko samopodobo in zmanjšuje samospoštovanje.

Za uspešno ljubezensko zvezo je poleg izgradnje stabilne in pozitivne samopodobe in ustreznih mej potrebno v osebnostnem razvoju uspešno narediti še en korak – razviti je potrebno zmožnost sprejemanja seksualnih impulzov in sposobnost sprejemanja lastne spolne vloge v življenju.

Če ta korak ni uspešno zaključen, govorimo o erotični zavrtosti, ki se kaže bodisi kot zavračanje spolnosti bodisi kot pretirano poudarjanje.

Zavračanje se kaže kot pomanjkanje želje, nadomeščanje želje po spolnosti z nespolno nežnostjo.

Pretirano poudarjanje pa se kaže kot poveličevanje pomena spolnosti ali zmanjševanje ali zavračanje pomena drugih oblik intimnosti (telesna in besedna nežnost, izražanje ljubezenskih čustev, dotikanje…).

Nasvet: bodite taki, kot ste, v bistvu pomeni, da že od samega začetka jasno postavljate svoja pričakovanja, meje in zahteve. Nasvet: sprejmite drugega, takega kot je, pa pomeni, da svojo idealizirano sliko iz faze zaljubljenosti uskladimo z realnostjo.

Na osnovi tega se odločimo, ali lahko živimo s temi (realnimi) partnerjevimi lastnostmi, pa tudi partner se odloča, ali lahko živi z našimi. Prilagajanje in usklajevanje v partnerstvu pa je pravzaprav pogajanje o mejah – koliko prostora v partnerstvu zavzameva midva kot par, koliko pa ga imava jaz in ti kot posameznika.

Partnerja ne bomo mogli spremeniti, se pa bo (če to zmore), bolj zrelo odzival na nas, če se bomo sami vedli bolj odraslo in v odnos vstopali z realnejšimi pričakovanji in zahtevami. Istočasno pa nam bo tudi partner postavljal svoje meje, pričakovanja in zahteve. Kot pri vseh uspešnih pogajanjih, bo zveza zaživela in obstala le v primeru, kadar bo rezultat tega medsebojnega pogajanja za meje sprejemljiv za oba.

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis