Ljubezen ne boli


Ljubezen ne boli in ne ruši samospoštovanja.
Pravljice z drobnim tiskom

V pravljicah, "ženskih" romanih, priročnikih za samopomoč, nadaljevankah in filmih se ves čas srečujemo z enim in istim stereotipom.

V enem stavku bi ga lahko povzeli: za pravo ljubezen je treba trpeti in se boriti.

Navadno gre takole: srečata se, privlačita se, zatem se pojavijo vse mogoče ovire.

Na koncu seveda premagata vse ovire in sta srečna do konca svojih dni.

Japajade, bi rekli najstniki. Zunaj romanov in filmov gredo stvari precej drugače.
Ovire bi lahko strnili v nekaj klišejskih kategorij:

- na začetku si gresta zaradi nekaterih lastnosti na živce in sta kot pes in mačka
- eden ali oba sta v drugem, navadno le na videz srečnem/nesrečnem partnerstvu 
- eden od njiju se zaradi slabih izkušenj ne želi vezati
- starši nasprotujejo zvezi
- iz sebičnih razlogov ju sprejo tretje osebe
- ločijo ju na videz nepremostljive razredne razlike
- eden od njiju velja za grdega račka
- nimata niti za hrano, kaj šele za stanovanje 
- ona je pridna mamina punčka, on baraba 
- princ (dandanes tudi kaka princesa) mora pobiti vrsto zmajev, preden pride do objekta ljubezni
- on/ona je volk samotar itn.

   
"Cliffhanger"
 
Zlasti v komedijah se srečujemo z zelo pogostim zapletom, da se glavna junaka srečata kot tekmeca ali pa zastopata povsem nasprotne ideale. Normalno je, da si gresta na živce in si poskušata podstaviti čim več min. Pri tem uporabljata ves arzenal: laži, manipulacije, spletke, posmehovanja in podtikanja. Navadno je vmes nekaj zelo glasnih scen, ki se končajo s tem, se eden ali oba pridušata, češ da še nista srečala bolj nemogočega človeka. Na koncu si, po možnosti bingljaje s stolpnice, strastno padeta v objem. Na filmu ali v knjigi.

V vsakdanjem življenju nam ljudje, ki nam gredo na živce, navadno ne pomenijo kakega večjega strastnega izziva in nam gredo na živce vsakič, ko jih srečamo. Če pa tak človek v nas vendarle vzbudi zanimanje in se z njim zapletemo, se kaj kmalu izkaže, da imamo opravka bodisi s čustveno nezrelo bodisi z manipulativno, brezobzirno osebo. Če se zapletemo v tako zvezo, smo najbrž tudi sami taki ...


Čustveno nezrel partner se bo še naprej vedel kot pubertetnik ter z vsakovrstnim postavljanjem, uporništvom in tekmovanjem nenehno preizkušal naše potrpljenje. 

Brezobzirno manipulativen človek bo že ob najmanjšem nasprotovanju ravnal enako – najprej bo skušal z manipulacijo doseči svoje, če pa to ne bo uspelo, bo vse bolj napadalen in maščevalen.
Skratka, taki začetki vodijo v večne vojne, zveza – dokler traja – spominja na adrenalinske športe, znancem in prijateljem pa ponuja neskončno količino snovi za obrekovanje. Največkrat se konča z vzajemno "alergijo" na partnerja, ki na koncu dodobra napolni žepe odvetnikov za ločitve.

Sprva se nasprotja nemara v resnici privlačijo, trajno pa nas vežejo tudi podobnosti. Nasprotja se lahko poglabljajo in postanejo nenehen vir sporov. Razlike obogatijo zvezo, če niso tako velike in nepremostljive, da prerastejo v nasprotja.

Zgolj strast je sicer lahko dober začetek, obenem pa pomeni življenje na občasno delujočem vulkanu.


* Cliffhanger v TV-žargonu pomeni napet zaključek epizode, ki pritegne gledalca k spremljanju  naslednje epizode serije.

Seks, laži in jutro potem

Če je eden od "usodno privlačnih" ljubimcev vezan, v drugem partnerstvu, je možnih več razpletov, vendar nobeden od njih ni ravno idealen.

1. scenarij 

Objekt zaljubljenosti je v srečnem partnerstvu, zato do pravega zapleta sploh ne bo prišlo (razen v zaljubljenčevi domišljiji). Vse skupaj se lahko razvleče v neskončno idealizirano hrepenenje. V skrajnem primeru se utegne končati celo s policijsko prijavo zaradi nadlegovanja.

Ponavadi pa tak idealizirani objekt postane "obešalnik za čustva" zaljubljenega, s katerim primerja vse svoje realne partnerje/partnerice. Ker človeka v resnici sploh ne pozna in mu zato pripisuje skoraj angelske lastnosti, se seveda take primerjave vnaprej iztečejo v korist objekta hrepenenja, realni partnerji pa se najpogosteje na koncu naveličajo nenehnih tihih ali glasnih očitkov in odidejo. S tem še utrdijo začarani krog, ki se ponovi z naslednjim partnerjem.

Večno hrepeneči človek lahko v sebi nosi prikrite narcistične poteze: samo ideal je dovolj dober zame. Možno je tudi , da gre za človeka, ki išče odvisnost, lahko pa gre tudi za kanec čustvenega sadizma, saj z nenehno primerjavo od partnerja zahteva stalno dokazovanje, koliko je zanj/zanjo pripravljen storiti, celo izstopiti iz lastne kože. V vsakem primeru pa ne zmore realnega človeka sprejeti takega, kakršen je.
2. scenarij

Če je objekt zaljubljenosti v "trajno nesrečnem" partnerstvu, se zgodba razplete na najbolj domač način: večno drugo mesto in nenehno čakanje na ukradene skupne trenutke. Za ločitev nikoli ni pravi čas. Takemu človeku seveda ustreza dvojna vloga in rivalstvo med ostalima (vsaj na prvi pogled naivnima) soigralcema, saj pravega predajanja enemu človeku ne zmore, zato noče izbrati.


Obstaja sicer možnost, da ga zakoniti partner (žena ali mož) trešči skozi vrata, vendar bo v tem primeru še naprej čustveno (z ljubeznijo ali jezo) vezan na nekdanjega partnerja/partnerico – vse dokler si ne bo našel novega predmeta zaljubljenosti. Seveda zunaj partnerstva z vami, ki ste ga tako potrpežljivo čakali. Za svoj občutek varnosti namreč potrebuje rezervno varianto. Pri vas, ki ste takega partnerja čakali, pa to kaže na več možnosti: ali ste čustveni mazohist, torej čustveno odvisen človek, ali pa se tudi sami nočete zares vezati, zaradi česar vam je partnerstvo vašega ljubimca/ljubimke le dobrodošel izgovor.


3. scenarij


Človek, v katerega ste se zaljubili, nemudoma vloži tožbo za ločitev in se s kovčki prikaže na vaših vratih – ali pa pred vrata postavi družino/partnerja in vas povabi, da se vselite. Zveni sanjsko. V ozadju sta pa običajno dve možnosti, ena bolj problematična od druge. Prva je ta, da se je dosedanji partne naveličal poskusov vzpostavljanja odvisnega odnosa; vaš idealni človek torej nujno potrebuje novo osebo, s katero se bo zlil. Od vas bo pričakoval, da se prav v vsem uskladite z njim; če boste pokazali kakršno koli znamenje samostojnosti, bo postal posesiven in nadzorovalen. Druga možnost je, da gre spet za narcističnega človeka, ki nemudoma brezobzirno zavrže človeka, ki je kakor koli razočaral njegove idealne predstave – in ga zamenja z novim. Tudi vas bo, ko ga boste kakor koli razočarali; najprej boste idealni, zatem pa povsem zanič, idealni partner pa bo postal nekdo drug.
.

Vampir na dieti

Vsi smo že kdaj srečali ljudi, ki tožijo: "Nimam sreče v ljubezni, vsi me zapuščajo. Vem, da me boš tudi ti, zato je bolje, da ostanem sam!" Najprej se vam tak človek v dno duše zasmili, zati si začnete prizadevati, da bi mu dokazali, da srečna ljubezen v resnici obstaja. Opraviti morate nešteto preizkusov, za katere boste kot nagrado dobili le žalosten nasmeh in besede: "Saj vem, da te nisem vreden/vredna, vendar si ne morem pomagati – ne zmorem več zaupati. Če bi ..." In tako naprej.

V resnici tak človek prek vašega nenehnega dokazovanja, da ga ne nameravate zapustiti, nadzira vaše življenje. Iz rešitelja postanete hišni suženj. Nesrečnemu človeku, ki ga nihče ni zares ljubil, je vendar treba pričarati nasmeh na obraz! Zlagoma pa vam le postane jasno, da ste se znašli v pasti – in da so vaši predhodniki ušli zato, ker takšnega "čustvenega vampirja" ni mogoče nikdar nahraniti.

Če boste poskušali pretrgati tako zvezo, boste skozi potoke solz slišali: "Vedel/vedela sem, da me boš zapustil/zapustia, pa tako sem se trudil/trudila. Zapuščaš me zdaj, ko sem v najtežjem položaju!" pri čemer ta "najtežji položaj" nastopi, kadar koli je potrebno in vam krepi občutke krivde.

Opraviti imate z depresivno oziroma odvisno osebo, ki veliko potrebo po soodvisnosti prikriva z navidezno samotarsko držo. Na koncu vam ostaneta le dve izbiri: ali se odpoveste sebi – ali zvezi. Druga se vam bo utegnila zdeti celo težja. Če vam bo le uspelo oditi, se boste nemudoma znašli na seznamu  lomilcev src.
Zakaj ste sploh vstopili v zvezo s takim človekom? Ker ste prepričani, da ste boljši od drugih, da zmorete tisto, nad čemer drugi obupajo. Seveda vam sprva godi, da vam nekdo, ki so ga še vsi razočarali, daje priložnost, da se mu dokažete. Morda pa se tudi sami oseba, ki išče soodvisnost. V tem primeru bosta nemara celo ustvarila svoj lasten svet, ki pa ga bo nenehno ogrožala grda zunanja realnost. Vidva bosta morda celo zadovoljna, zelo verjetno pa bodo imeli vajini otroci veliko težav, ko bodo skušali postati samostojni, torej neodvisni tudi od vas. Ali pa boste vzgojili Romee in Julije.


Romeo in Julija pri psihoanalitiku

V časih, ko je bilo posedovanje zemlje osnovno sredstvo za preživljanje, je bilo morda drugače, saj bi z razdedinjenjem oba izgubila eksistenco, plemiških otrok pa niso ravno učili uporabnih poklicev, s katerim bi lahko kaj zaslužili.

Sodobni Romei in Julije imajo načeloma svoj poklic in njihovo preživetje ni kaj prida odvisno od dediščine. Torej naj bi bilo mnenje staršev pri izbiri partnerjev nepomembno. Toda ... ja, saj poznamo nešteto zgodb o taščah in tastih, ki se nenehno vtikajo v življenje "ta mladih". Grozni so, kajne?

In vendar se vtikajo natanko toliko, kolikor jim dopuščajo njihovi otroci. Dopuščajo pa jim zato, ker so od njih čustveno odvisni, ker se niso osamosvojili.

Če torej skušate zgraditi partnerstvo s človekom, ki brez (vsaj tihega) soglasja staršev vanj ne bi vstopil, se morate zavedati, da si ga boste delili z vso njegovo družino.

Meje boste morali postavljati vi, in še v tem primeru se boste morali vse življenje – tako kot to počne partner – truditi za njihovo odobravanje.

Če se jim boste postavili po robu, boste partnerja spravili v nevzdržno stisko, saj bi se moral odloćiti (česar ne zmore) – ali pa vas bo nemara celo po hitrem postopku zapustil. 


V nekoliko blažji različici boste morali maminemu sinčku/očkovi hčerki vse življenje dokazovati, da ste dovolj dobri, pri čemer ne boste smeli preseči starša tekmeca.


.



Rahlo grenka luna

Tisti, ki "naivno nasedejo" podpihovanju tretjih ljudi in na osnovi tega spremenijo mnenje o partnerju, bi morali pomisliti na to, da manipulacijam ne nasedemo, če nismo vsaj malo pripravljeni verjeti vanje. Najbrž je spletkarski človek samo na glas izrazil dvome in strahove o partnerju, ki jih "zavedena" oseba že tako ali tako nosi v sebi, vendar si jih ne dovoli priznati. Prizadetost in užaljenost sta torej le odraz siceršnje jeze, ki jo goji do partnerja, tako imenovane spletka pa so le dobrodošel ventil zanjo. Pogosto se jeza nabira celo iz povsem drugih razlogov, spletka pa je zgolj povod za njen izbruh.

Druga možnost je, da je "zavedeni" skrajno negotov človek brez hrbtenice – torej odvisen od mnenja drugih. Negotovost pa vodi v obtoževanje in nadziranje. Tretja možnost je, da imate opraviti z narcistično osebo, ki vzroji zato, ker je s tem načeta idealizirana podoba partnerja.
Ogovarjanje je tako ali tako nacionalni šport, torej bo naš partner prej ali slej slišali tudi kako govorico o nas. Če se bo nanjo odzval užaljeno, namesto da bi jo prezrl in se oprl na lastno izkušnjo, ali pa vas vsaj odkrito in mirno vprašal, kako je s to stvarjo, je treba o zvezi resno razmisliti. V nasprotnem primeru boste najverjetneje vse življenje polagali račune, krivi ali ne in/ali prikrito ali odkrito pod nadzorom. Če privolimo v to, smo najbrž zelo negotovi vase in vsaj malce čustveni mazohisti.

Oglejmo si še obraten primer: o partnerju slišimo govorico in mu jo omenimo. Paretner užaljeno vzroji, češ, kako sploh lahko kaj takega poslušamo o njem. Hmmm, načeloma ima nemara celo prav, lahko pa gre za manipulativno osebo, ki s tem prikriva občutke krivde ali pa od vas narcistično pričakuje, da ga gledate le v tako idealizirani luči, kot si želi, saj se v nasprotnem primeru počuti povsem razvrednoten. Če se potem čutite krivi, da ste mu sploh kaj omenili, ste najbrž sami odvisen značaj.

Gospa Pigmalion zahteva ločitev

Bodimo stvarni, odraščanje v določenem sloju nam navadno privzgoji tudi nekatere vrednote, interese, navade in življenjske cilje.

Ne trdim, da tega ni mogoče spremeniti, vendar le, če jeza tem stoji resnično močna motivacija. Če spopadanja s predsodki okolja niti ne omenjam.

Najpogosteje pa se zveze med partnerji iz zelo različnih družbenih okolij že po prvem navdušenju, da bomo ljubljeno osebo popeljali v svoj svet, končajo z zdolgočasenostjo in vzajemnim prezirom. 

Telesni stražarji ali natakarice so resda lahko prekrasni fantje in dekleta, vendar utegnejo  za nekoga, ki ravno piše doktorat, sčasoma postati pomanjkljivi sogovorniki – če tudi sami hitro ne posežejo po knjigah. Bolj ambicioznega partnerja bo manj ambiciozen vse manj razumel, prvi pa se bo že kmalu čutil oviran.
Nasprotno pa gredo intelektualci, menedžerji ali umetniki, ki se zmrdujejo nad špansko nadaljevanko ali cenenim odpiračem za steklenice, svojim preprostejšim partnerjem krepko na živce.

Razpleti so različni: eden od partnerjev se prilagodi drugemu (čeprav zgolj zaradi statusa) ali pa se prej ali slej zagrenjeno razideta. Včasih so te razlike zgolj površinske: ko se denimo otrok staršev iz višjega družbenega sloja prilagodi njihovim pričakovanjem ter na silo poskuša sprejeti in igrati dodeljeno vlogo, čeprav si sam želi manj ambicioznega življenja. Za takega človeka je partner, ki do njega nima neznanskih zahtev, bodisi dobrodošlo zatočišče pred pritiski starši bodisi ga poskuša postaviti na svoje mesto. To pomeni, da bi moral partner namesto njeega uresničiti starševske ambicije.

Če ste se znašli v katerem od teh položajev, ste bodisi ambiciozni bodisi naivni. Za prvo se boste morali krepko potruditi, v drugem primeru pa boste zelo razočarani.

.

Lovec na labode

Vsi se v kakem življenjskem obdobju počutimo kot grdi rački. Če vas oseba, v katero ste zaljubljeni, ne opazi, ker niste konkurenčni filmski igrallki ali Nobelovemu nagrajencu ali pa ali je zaradi vaše "neprivlačnosti" celo prezirljiv do pozornosti, ki mu jo izkazujete, se obrnite, odidite in se nikoli več ne ozrite nazaj.

Zagotovo imate opraviti z narcističnim primerkom, zaradi katerega se boste morali vse življenje truditi biti nekaj posebnega.
Svojo vrednost občuti le ob pomoči zunanje potrditve, čemur mora služiti tudi partner.

Bistvo našega narcisizma je izraženo v ljudskem sloganu: "Kaj bodo pa sosedje rekli?"

Če pristajamo na tak pritisk, smo najbrž zelo negotovi in v sebi nosimo nizko samopodobo, ki se ves čas sprašuje: "Kakšen sem vendar v svojih očeh?"

Sirota Jerica in Oliver Twist

Kruto življenje obema onemogoča normalen zaslužek. Komajda preživita do konca meseca, prave službe ni in ni (kar je največkrat povezano z nedokončanim šolanjem) ali pa je plačilo bedno. Vsak s svojim kovčkom tavata od sorodnika do prijatelja in nazaj, saj ne zmoreta zbrati niti za skromno sobo.

Ja, življenje na socialni podpori je težko in nekoč, ko bosta oba imela sanjske službe, se bo vse uredilo. Vendar ... sanjskih služb ni, še za povprečno se je treba krepko potruditi. Zagotovo je ne bo nihče prinesel pred noge.

Ja, skoraj vsakdo se kdaj (začasno) znajde v finančni zagati, trdim pa, da večina ljudi v takem položaju dejavno išče izhod in ga navadno tudi najde. Za začetek ne ravno idealnega, za položnice in hrano pa že.
Če ste naleteli na človeka, ki leta in leta ne najde načina, kako si urediti osnovno eksistenco (ne da bi za to obstajal stvaren razlog, denimo zdravstvene težave), bi se bilo modro vprašati, ali čakanje na pravo delo ali življenjsko priložnost nemara ne bo trajalo vse življenje. Morda sta v ozadju tudi lagodnost in iluzorna pričakovanja, da bo že nekdo poskrbel za vse. Vprašajte se, ali želite poleg otrok vzdrževati še večno iščočega se partnerja, ki mu nihče ne ponudi prave priložnosti, da bi pokazal svoje sposobnosti. Vprašajte se, ali bo vse skupaj še vedno tako romantično, če boste tudi sami potrebovali začasno finančno varnost, za katero naj bi poskrbel partner, če bi recimo za dalj časa zboleli.

Če ste prepričani, da so eksistenčne težave le začasne, zahtevajte od partnerja/ke – še preden se zares vežete – naj si poišče in obdrži kakršnokoli delo, dokler ne najde ustreznega. Če pa vam odvisni partner/ka ustreza, potem ste najbrž sami negotovi in nagnjeni k odvisnosti. A potem nimate pravice, da bi se pritoževali, da vas le-ta izkorišča.

Tenorjevi in divjak v srednjih letih

V eni od epizod serije Sopranovi se glavni junak s svojo psihoterapevtko pogovarja o načelnosti očetov. Nejeverno jo vpraša: "Mar vaš oče ni nikdar nikomur odrezal kakega prsta?" Ja, če ste pripravljeni vse življenje ob vsakem zvonjenju najprej preveriti, ali morda ne trka policija, in če nameravate svoje otroke prepričevati, da za enega od staršev veljajo nekoliko prirejena pravila, s takim partnerstvom načeloma ni nič narobe.

Najbrž pa si boste – zlasti če ste odraščali v mirnejšem odnosu z zunanjim svetom – prej ali slej zaželeli večje stalnosti. Človek, ki ne sprejema družbenih pravil, je v mladosti še lahko šarmanten upornik, pozneje pa so njegove asocialne poteze le še vir slabe volje in težav.

Upornik je pri petdesetih letih samo še patetičen, kriminalni dosje pa ni ravno nekaj, s čimer bi se odrasli hvalili med seboj.
Zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj, ne glede na vse, lahko dolgoročno pomeni zgolj brezobzirno ignoriranje potreb in meja vseh drugih, tudi vaših. Možno je namreč, da gre za človeka z asocialno oziroma disocialno motnjo.

Ne pričakujte, da ga boste spremenili in da potrebuje zgolj malce več ljubezni in mirno okolje, pa bo postal vzoren partner.

Pojasnila in racionalizacije bodo na dnevnem redu, tak človek si svet pač razlaga po svoje, saj preprosto nima vgrajenih notranjih pravil in zavor. Morda jih tudi sami nimate, tak partner pa zgolj uresničuje vaše skrite želje?

Milejša različica (denimo dr. House) v nas najprej vzbudi zaščitniške nagone, vendar je ob tem modro pomisliti, da bo tak človek za doseganje svojih ciljev prej ali slej manipulativno zlorabil tudi našo lojalnost. Njegov narcisizem pač postavlja svetu svoja pravila.

Vitezi – Zmaji 7 : 0

Mokre pubertetniške sanje (ter vrsta pravljic in filmov) obvezno obsegajo raznovrstne Terminatorje in Lare Croft, ki na poti do ljubezni potolčejo vse, kar leze in gre. Srečna junakinja/junak pade v objem s krvjo (poražencev) oblitega zmagovalca/zmagovalke in nato se odpeljeta v sončni zahod. Najmanj, kar pričakujejo sodobne princese/princi, je to, da bo njihov ideal dal nesramnežu "eno na gobec", če o catfightih (spopadi žensk) niti ne govorimo In s svojim zmagovalcem pod roko ponosno odide v svetlo prihodnost, ki traja natanko do takrat, ko bojeviti primerek svojo agresijo izprazni doma.
Ko doma prileti prva "okrog ušes" (ali kam drugam), je sicer še čas pobrati šila in kopita, toda kaj, ko se to navadno izcimi v opravičevanje (s cvetjem) in iskanje krivde pri tistem, ki je udarec dobil (ne izzivaj me!).
In potem se srečujemo z zgodbami o domačem nasilju ... Odlično, če si mazohist! Med "junaki" je žal kar precejšen delež tistih, ki so bodisi psihopatske osebnosti bodisi ne zmorejo nadzirati svojih agresivnih impulzov ter konfliktov in ovir reševati drugače kot z nasiljem. Poleg tega pogosto že najmanjše nasprotovanje doživijo kot izziv. Če že iščete zmagovalca za vsako ceno, raje izberite zmagovalca v ... badmintonu.

Nekateri pa raje grdo pogledajo in potolažijo poraženca. Ljubeznivo, vendar tudi vredno razmisleka. Če poraženec ni bil ravno naključni mimoidoči, se je očitno prostovoljno zapletel v konflikt in ni znal presoditi, da to utegne biti nevarno. S svojim vedenjem je nekako prispeval k izbruhu nasilja, torej tudi sam nosi elemente destruktivne agresivnosti. Če torej niste na strani zmagovalce, poražencu ponudite robček in ju pustite, da še naprej praznita nakopičeno agresijo, vi pa raje odidite z nekom, ki o vsem skupaj nima pojma.

Užitek za Sizifa

Človek, ki se ne želi vezati, "ker še ni srečal prave osebe" (po možnosti do štiridesetega, petdesetega leta) si najbrž preprosto ne želi partnerstva.

Prvo opozorilo je razumska razdalja do vseh ljudi, hladna, racionalna presoja medosebnih odnosov. Če se še tako nežno trudimo, bo ob naših poskusih približevanja ušel ali pa celo napadalno reagiral.

Najbrž gre za človeka, ki preprosto ne zmore bližine in se tudi ne trudi, da bi jo vzpostavil. Naj se še tako trudimo, smo se lotili Sizifovskega dela.

Vprašati se je treba, ali morda nismo mazohisti – ali pa nemara celo podobna osebnost in nam je nevoljnost drugega le dober izgovor za to, da nam ni treba vzpostaviti bližine. Vsekakor je to idealen partner za vse, ki so radi v vlogi žrtve.

Če nam ga le uspe prepričati, da poskusi, bo nenehno iskal možnosti za oddaljevanje. Pustimo ga pri miru! Daje, kolikor zmore. Ne tolažimo se s tem, da si globoko v sebi želi prave bližine (kar sicer ni daleč od resnice), predvsem pa se zavedajmo, da se je bolj od vsega drugega.

 

Podvarianta so ljudje, ki do srednjih let živijo s svojimi starši, "ker jih ti potrebujejo".



Resnica je, da se čustveno nikoli niso osamosvojili od njih in da se oboji potrebujejo. Če že vstopijo v partnerski odnos, je ta odvisen, partner pa lahko zavzame le položaj roditelja ali otroka, nikakor pa ne odraslega.

O, groza!

Ko sem dala tole besedilo prebrati nekaj svojim znancem, sem prejela obupane poglede in komentarje: "Kdor bo to prebral, se nikoli ne bo vezal. Mar hočeš do konca prestrašiti ljudi? Ljubezen ni samo patologija!"

Ne, to ni namen tega besedila. Poleg tega sem velika zagovornica ljubezni. Toda take, ki ne boli. Če ljubezen je, se to mora nekje poznati!

Da bi našli partnerja, nam ni treba vstopati v razmerja, ki so vnaprej obsojena na katastrofo. Za primere, ki sem jih naštela, ni izgovora, da tega nismo mogli vedeti vnaprej. Lahko bi, kajti te težave so vidne od že samega začetka. Vprašanje je le, ali smo jih pripravljeni vzeti kot opozorilo. Lahko se tudi ne zmenimo zanje, vendar smo v tem primeru za razplet sokrivi, saj smo sodelovali v "igri".
Ljubezen ne boli
.
Vsaj na začetku, ko smo še zaljubljeni, naj bo vse poteka kolikor toliko gladko. Za težave, ki so normalen in nujen del usklajevanja v partnerstvu, bo še veliko časa. Ko smo zaljubljeni, smo "zdravo psihotični", partnerja idealiziramo in v njem vidimo predvsem podobnosti s seboj. Ko ta faza mine, se lahko nadgradi v ljubezen, ki pa je veliko bolj stvarna, saj prepoznava in spoštuje tudi razlike med parterjema. Zaljubljenost lahko tudi preprosto izzveni, saj zanjo ni bilo dovolj zdravih temeljev. Če pa si že v prvem obdobju, zaljubljenosti, nakopljemo številne boje, ti postanejo središče odnosa, zato ostanemo slepi za vse bogastvo razlik. Ki lahko zbližajo ali pa razdvojijo. Namesto da bi se zgradila medsebojna ljubezen, se izrodi v muko, delitev iste kletke patološkega odnosa. Če torej že na začetku boli, to ni ljubezen! Energijo, ki bi jo vložili v krpanje takega odnosa, raje vložite v iskanje partnerja, ki vam bo ljubezen vračal. 


Delavnica Partnerstvo

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis