Varen in negotovi stili navezanosti odraslih

 
Kaj pomenijo naslednji izrazi in v čem je razlika med njimi?
 



Strokovnjaki ločijo varen in negotov stil navezanosti. Negotovi stili navezanosti so trije: anksiozno-preokupiran (ambivalenten), anksiozno-izogivbajoč (plašen) in zavtačajoč (odklonilno-izogibajoč, dezorganiziran).

Študije kažejo vztrajanje tipa navezanosti iz otroštva skozi vsa človekova življenjska obdobja, med otroštvom, adolescenco in odraslo dobo.

Varno navezan adolescent vzpostavlja odnose z vrstniki in ima stabilno samopodobo, manj reagira skozi vedenje ali telo, ima manj konfliktov s starši in institucijami. 
 
Preokupiran stil v adolescenci lahko med drugim vodi tudi v disocialnost (potrjevanje samega sebe na negativen, rušilen način), zlorabo psihoaktivnih. snovi ali motnje hranjenja. Tudi izogibajoč stil lahko vodi v zlorabo psihoaktivnih snovi, medtem ko je zavračajoč stil povezan z impulzivnostjo, disociativnimi motnjami in destruktivno agresivnim vedenjem.
Varna in negotova navezanost


Varno navezani odrasli so bolj avtonomni in imajo visoko samozaupanje ter zaupajo drugim. Zato ustvarjajo konstruktivne odnose z drugimi s fleksibilnimi mejami in visoko intimnost v odnosih, kar pripelje do visoke ravni družinske povezanosti ter prilagodljivosti. Zanje je značilna težnja k intimnosti in bližini. Tisti, ki so varen stil pridobili kasneje skozi korektiven odnos imajo pogosteje motnje razpoloženja.

Odnosi odraslih s preokupiranim stilom navezanosti so polni negotovosti, tesnobe, negativnih čustev (zavist, ljubosumje), so ranljivi in odvisni. So preokupirani z odnosi, jih idealizirajo, njihovo samospoštovanje je zelo odvisno od drugih. Prepričani so, da so pripravljeni na odnos, obenem pa jih skrbi, da so drugi manj. Ker so se pretirano pripravljeni odpreti drugim, bodo to verjetno storili na neustrezen način.

Tisti z izogibajočim stilom navezanosti so samozadostni in se izogibajo čustveni bližini. Imajo nizko samozaupanje, izogibajo se intimnosti zaradi strahu pred zavrnitvijo, prizadetostjo in razočaranjem. Hkrati si želijo in se bojijo intimnosti. So zelo nesproščeni, negotovi, oklevajoči, ranljivi, sramežljivi in plašni.

Odrasli z zavračajočim stilom navezanosti si izjemno prizadevajo za varno razdaljo do drugih oseb, saj jih je strah, da bi jih drugi na tak ali drugačen način zlorabili, ne razumeli ali zavrgli. Zato omalovažujejo pomen odnosov, imajo visoko samozaupanje, izogibajo se intimnosti in se kompulzivno zanašajo sami nase. Ko začutijo, da jim je kdo preblizu, začnejo odnos sabotirati tako da se brez očitnega razloga kar naenkrat izolirajo ali zapletejo v nesmiseln konflikt. S tem si ponovno zagotovijo občutek varne razdalje: Ta stil navezanosti je pogosto v ozadju hudih oblik motenosti, pogosto so psihiatrični pacienti ali vpleteni v kriminal. 

Več v članku Polone ne ganejo niti zvezdniki

 

Več v članku  So res za vse krivi moški?

Simbiotična odvisnost se kaže kot negotov stil navezanosti.

 Osebe, za katere je značilen negotov, nevaren stil navezanosti, imajo za seboj boleče izkušnje iz najzgodnejših odnosov. Kot odgovor na te negativne izkušnje osebe lahko razvijejo pretirano navezanosti (»obešajo« se na druge osebe, izražajo pretirano skrb), ali pa pretirano poudarjajo samostojnost in neodvisnost. V bistvu to pomeni, da poskušajo v ljubezenskem razmerju ohraniti vlogo otroka, da za njih ljubezen prvenstveno pomeni sprejemanje ljubezni, občutek, da so ljubljeni, ne da bi sami dajali ljubezen ali imeli radi.

Pri mnogih ljudeh prevladujejo nerealne, idealizirane ali perfekcionistične predstave o ljubezenskem razmerju, ki jih pogosto podpirajo tudi filmi in literatura. Govorim o predstavi, da sta osebi, ki se ljubita, eno. To pomeni, da imata osebi enake interese, enako razmišljata, se v vsem strinjata. Ta opis se nanaša na simbiotično zlivanje, za katerega je značilno, da ne obstaja meja, ločevanje med sabo in drugimi. Za tak odnos je značilno tudi, da izključuje ves ostali svet. Taki občutki so normalni v fazi zaljubljenosti.

V zdravem, zrelem ljubezenskem odnosu pa sta povezana partnerja, ki sta zmogla skozi proces prepoznavanja in spoštovanja razlik in posebnosti ohraniti občutek bližine, intime in navezanosti.


Simbiotična navezanost pomeni čustveno odvisnost. Nekateri jo imenujejo tudi odvisnost od odnosov.

 

 Simbiotična odvisnost

 

Simbiotična navezanost dveh odraslih ljudi pomeni, da nista varno navezana. Dva človeka sta v taki ljubezenski zvezi, ko se jima zdi, da drug brez drugega ne moreta živeti. Rada se imata zato, ker se potrebujeta.

Ker so pomembni deli osebe zliti, se jima zdi, da bi ob izgubi partnerja izgubili tudi pomemben del sebe in smisla življenja. Izguba simbiotičnega ljubezenskega partnerja (ločitev, smrt) ali celo sama grožnja izgube pogosto povzroči hude čustvene stiske – tesnobo, depresivnost, občutek notranje praznine in tudi psihosomatske motnje.

Če tako odvisna partnerja preživita skupaj vse življenje, se lahko celo zgodi, da po smrti enega partnerja izgubi voljo do življenja tudi drugi in tudi sam precej hitro umre.

V odvisnem odnosu je ves čas prisoten strah pred izgubo partnerja, brez katerega »ne bi mogli živeti«, to pa budi jezo in vodi v nadzorovanje partnerja.

 

 

 

O zdravi simbiozi govorimo, kadar je simbiotičen odnos nujen in je ena oseba v tem odnosu resnično nesposobna za samostojno življenje, kot je primer otroka in starša ali skrbnika ali pa telesno in/ali mentalno hendikepirane osebe (invalid, mentalno in/ali telesno onemogel starostnik), za katero skrbi druga oseba. 

 

Obdobja zdrave simbioze so tudi v vsakem zrelem odnosu, razlika pa je ta, da zrela partnerja zmoreta in večino časa delujeta nezlito, medtem ko sta simbiotična partnerja večino časa zlita. 

  

Zdrava in patološka simbioza

 

Vsako različnost ali poskus samostojnosti simbiotično odvisen partner doživlja kot grožnjo z zapuščanjem.

Ker se tega boji, se v njem budijo impulzi, da bi »zapustil, da ne bi bil zapuščen«. Zato se v takih odnosih izmenjujejo mešani (ambivalentni) občutki in čustva – od evforične zaljubljenosti do jeze in sovraštva. Pravimo, da je tak odnos ambivalenten.

Simbolična oblika zapuščanja je varanje (tudi čustveno), ki pa v simbiotični zvezi navadno ne pripelje do razpada partnerstva. Izlivu jeze, prizadetosti in sovraštva po razkritju varanja običajno sledi dramatično odpuščanje in še večje oklepanje partnerja.

Naslednja faza je dolgotrajno tiho kaznovanje z občutki krivde in »upravičeno nadzorovanje« s strani prevaranega partnerja.

Krivec svoje neprijetne občutke na koncu spet obrne v upor – umikanje ali novo varanje, pri čemer se spet ponovi izbruh ter novo nabiranje napetosti. 
 

O patološki simbiozi pa govorimo, kadar sta obe osebi sposobni za samostojno življenje, a je vseeno njun odnos simbiotičen. Lahko se pojavi med staršem in otrokom (podaljšana, obrnjena simbioza), med dvema otrokoma (pogosto v primeru dvojčkov) ali med odraslimi ljudmi, najpogosteje v ljubezenskih odnosih.

 

Vedno je odraz negotovega stila navezanosti!

 

 

 

 


Zrela ljubezenska navezanost ob vzajemnosti in soodvisnosti podpira razlike in samostojnost obeh partnerjev.
Zrela ljubezenska navezanost

 

Zdravo, zrelo navezanost pa prepoznamo po tem, da sta partnerja skupaj zato, ker to želita. Namesto odvisnosti vzpostavita soodvisnost. Potrebujeta se zato, ker se imata rada, čeprav vesta, da lahko preživita tudi drug brez drugega. V njej je dovolj prostora za vse tri nujne enote partnerstva: midva, jaz in ti.

V zrelem partnerstvu se nihče od partnerjev ne odpove sebi, temveč oba pomemben "del sebe", torej del svojega časa, pozornosti, čustev... vložita v partnerstvo in s tem skupaj ustvarita tudi tretjo novo enoto - skupnost, "midva" . "Jaz" in "ti" se torej ne zlije samo v "midva", temveč je "midva" del mene in tebe. Pri tem pa še vedno ostane pomemben del vsakega partnerja samostojen in neodvisen od skupnosti.

Od izgubljenega partnerja se osebnostno zrel človek poslovi z žalovanjem, ki pa, za razliko od depresije, ni rušilno za življenje in občutek osebnostne celosti.

 

Mi trije: jaz, ti in midva smo "najboljši par"


Več v članku Kako reševati spore na dopustu?

Predpogoj za zrelo ljubezen je doživljanje jasne lastne identitete in samostojnosti (avtonomije). Če hočemo ljubiti brez odvisnosti, se moramo jasno zavedati kdo smo in hočemo in kaj zmoremo.

Moramo biti zmožni obdržati svoje zdrave meje ter prepoznavati in spoštovati meje drugega. Zrela navezanost ne pomeni zlitja in izgube individualnosti, temveč njeno obogatitev. Zato so konflikti v takem partnerstvu namenjeni razreševanju težav in zato ne pomenijo grožnje, da bi zveza razpadla.
Bistvo zrele navezanosti je torej vzajemnost (dajanje, sprejemanje in jemanje) ob jasnih mejah med partnerjema, soustvarjanje okoliščin, v katerih oba partnerja lahko zadovoljujeta svoje temeljne potrebe, ter sposobnost bližine brez ambivalence.


Slednje pomeni, da zmoreta partnerja graditi bližino in intimnost, ne da bi se ob tem čutila ogrožena ali odvisna drug od drugega, ne da bi se skušala drug drugega oklepati ali nadzorovati.

Predpogoj za tak odnos pa je, da partnerja zmoreta prepoznati in brez občutkov ogroženosti sprejemati medsebojne razlike ter ohranita v njem tudi svojo posebnost in samostojnost ob sočasni soodvisnosti.

Več v članku  Je vaše ljubezensko razmerje nezdravo?

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis