Kakšni so dovolj dobri starši?

 
Otrok ne potrebuje idealnih staršev, zadostujejo mu dovolj dobri.  Kako postati dovolj dober roditelj?
 

Odnos med starši in otroci

 

Za zdrav in uspešen osebnostni in čustveni razvoj otrok potrebuje varen odnos z odraslimi, s starši ali osebami, ki jih nadomeščajo.

Ni potrebno, da bi bili starši idealni, da bi dali tisto, kar otrok potrebuje. Zadostuje, da so dovolj dobri.

V odnosu sta dve strani – starši in otrok, ki vsaka na svoj način oblikujejo navezanost. A vedeti je treba, da je ta odnos v resnici po moči zelo nesorazmeren.
Večino moči imajo realno starši, otroci pa le toliko, kolikor jim jo starši dodelijo. Starši imajo moč zato, ker je otrok povsem odvisen od njih in ker otrok zaradi svoje objektivne nezrelosti še ne zmore v veliki meri nadzorovati svojih impulzov in zato svojega ravnanja.

Odrasli naj bi to zmogli, saj je eden od pomembnih dosežkov zorenja prav oblikovanje socialno sprejemljivih načinov za zadovoljevanje teženj. Zato je tudi večji del odgovornosti za to, ali bo odnos dovolj dober, nosijo predvsem starši.


Dovolj dobra mama:
(1) se zna vrniti v preteklost, zato se zna uglasiti z otrokom in se vživeti vanj,

(2) se zmore odzivati na dojenčkove potrebe, torej ve, kaj narediti, ko otrok zajoče v določenem tonu,

(3) zmore izrisane jasne meje,

(4) tako soustvarja z otrokom varno navezanost.

Da bi bila mama lahko dovolj dobra :
(1) mora biti sposobna čustvenega odzivanja ter odzivanja na otrokove potrebe. To sposobnost zmore razviti tisti, ki je v svojem otroštvu sam izkusil uglašenost z drugo osebo,

(2) mora biti sposobna ljubiti, torej dajati in sprejemati ljubezen, mora biti sposobna dati prednost otrokovim potrebam pred svojimi ter pustiti in podpreti otroka, da se osamosvoji.

Predpogoj, da mati lahko uresniči te svoje potrebne lastnosti, pa je opora drugih, torej da se lahko zanese na moža in družino, ko potrebuje pomoč.

Dovolj dobra mama

 

Zato pravimo, da je oče pomemben že od rojstva, saj »varuje zunanje meje simbioze«, kar pomeni, da s svojim ravnanjem omogoči materi dovolj varno in stabilno okolje, da se ta lahko čustveno usmeri predvsem na dojenčka.

Če bomo svojemu otroku dali preveč ali premalo (npr. zaščite, zahtev…), mu bomo s tem otežili ali onemogočili ugoden osebnostni razvoj, kar pomeni, da ne bo razvil ustreznih prilagoditvenih mehanizmov, ki so orodja za uspešno soočanje in obvladovanje zahtev in odgovornosti, ki jih prinaša odraslo življenje.


Prilagoditvene imenujemo tiste osebnostne funkcije, ki omogočajo:

(1), oblikovanje uspešnih načinov in strategij, za soočanje in premagovanje ovir, torej kako se postaviti zase na socialno sprejemljiv način, ki omogoča hkrati tudi sobivanje in sodelovanje,

(2) ustrezne meje med sabo in svetom ter med svojimi predstavami in realnostjo,

(3) ustrezna samopodoba in samozaupanje, ki se oblikuje ob realnem preverjanju lastnih zmožnosti in meja,

(4) vzpostavljanje konstruktivnih in zadovoljujočih medosebnih odnosov in

(5) zrele obrambne mehanizme, ki pomagajo ob soočanju s težavami, neuspehi, zavrnitvami in realnimi omejitvami.

Pomembno je še vedeti, da naši otroci niso dolžni skrbeti za zadovoljevanje naših čustvenih potreb (npr. nam nadomestiti pomanjkanje naklonjenosti s strani partnerja), in da niso slabi otroci, če ne zadovoljijo naših pričakovanj ali ambicij.


In še to: niti dva otroka nimata enakih potreb. Zato ima starševski trud, da bi z vsemi sorojenci ravnali enako, enake posledice, kot da bi skušali vse različno stare otroke prisiliti, da pojedo enako količino enake hrane, ne glede na to, ali so že odrasli pa še dojenčki. Najverjetneje bi ob tem eni bili presiti, drugi pa še vedno lačni. Enako velja za ljubezen, pozornost, skrb, igro, cartanje in podobno – otroci imajo različne potrebe in naloga staršev je, da jih prepoznajo in se nanje ustrezno odzovejo.

 

Več v članku Pri polni mizi še noben otrok ni umrl od lakote!




Mati je pomembna za varno navezanost, oče pa še za varno izpeljavo procesa osamosvajanja (separacije).
Dovolj dober oče

 

Tako kot velja, da lahko biološko mamo nadomesti tudi druga ustrezna oseba (npr. posvojiteljica, babica, oče v materinski vlogi…), tudi očeta lahko nadomesti ustrezna druga oseba, ki odigra njegovo vlogo. Za otrokov zdrav razvoj je ustrezno, da ima ob sebi odrasle osebe, ki odigrajo materinsko in očetovsko vlogo. To nikakor ne pomeni, da otroci, ko rastejo le ob eni osebi (največkrat ob materi), ne morejo odrasti v čustveno zrelo osebo, je pa tako odraščanje lahko napornejše tako za mamo kot za otroka in zahteva več truda na obeh straneh.

Razliko med materino in očetovo vlogo bi lahko opredelili s tem, da je mati pomembna za varno navezanost, oče pa za varno izpeljavo procesa osamosvajanja (separacije).

 

Zmote

 

Veliko je napisanega o vlogi in pomenu mame v otrokovem razvoju, očetova vloga pa je pogosto zanemarjana ali stereotipizirana.

 

Ena najpogostejših zmot je, da mama daje varnost, oče pa je zadolžen za postavljanje mej. Kako naj mama vzgaja otroka, če mu ne postavi nikakršne meje? In kako naj oče vzpostavi odnos z otrokom, ki se ob njem ne počuti varnega?

 

Druga zmota je, da postane oče za otroka pomemben šele po določeni starosti, na primer po prvem ali tretjem, petem letu. Oče je za otrokov razvoj pomemben od samega začetka, od spočetja dalje.

 


Vloga očeta

 

 

Najprej varuje meje simbioze ...

 

Odnos med mamo in očetom vpliva na otrokov razvoj že med nosečnostjo, saj se zaskrbljenost, negotovost ali druge materine stiske odražajo že na razvoju zarodka.

Po rojstvu pa pravimo, da oče »čuva zunanje meje simbioze  mame in otroka. To pomeni, da s svojim odnosom do mame in otroka daje mami ustrezno oporo in čustveno varnost, ki ji omogoči, da se čustveno posveti predvsem navezovanju odnosa z dojenčkom, torej omogoči oblikovanje kvalitetne simbioze med mamo in dojenčkom.

Obenem pa mami daje možnost, da občasno izstopi iz materinske vloge v vlogo partnerke oziroma odrasle ženske in da si preprosto občasno odpočije.

 

Ustrezen odnos z mamo podpira zaupanje v svet in v ljudi, medtem ko ustrezen odnos z očetom podpira samozaupanje.
... nato vzpodbudi razločevanje ...

 

Že v drugi polovici prvega leta pa se začne proces osamosvajanja (separacije), izstopanja iz simbioze, v katerem je oče aktiven dejavnik.

Pred desetletji, ko je pogosto živelo v družini skupajveč generacij, je za otroka poleg mame skrbelo še več odraslih (npr. babica, dedek, teta…).

Otrok je v varnem stiku z drugimi odraslimi začel prepoznavati razlike med njimi in končno tudi med mamo in samim seboj (proces razločevanja - diferenciacije) in dobival izkušnjo, da lahko različni odnosi in ravnanje dajejo varnost in ugodje – torej da so razlike varne.

Zadnja desetletja pa ponavadi živi skupaj le osnovna družina (mama-oče-otroci), zato je oče edina odrasla oseba, ki je na razpolago poleg matere . Ta je zato s svojo prisotnostjo in ukvarjanje z otrokom ključen za vnašanje varne različnosti.

... podpre samostojno aktivnost...


V naslednjem obdobju očetova vloga samo še raste. S podpiranjem samostojne, a varne aktivnosti otroku pomaga graditi občutek samozaupanja.

Spomnimo se na situacijo, ko otrok komaj shodi. Oklepa se materine roke, oče pa ga vabi, naj se spusti (oddalji) od mame, naredi samostojno korak ali dva in se varno ujame v očetove roke. Kako navdušen in ponosen je otrok, ki mu to uspe, varen cilj pa mu daje podpor za nove in vse bolj pogumne samostojne izlete v svet.

 

 

 

Predstavljajte si, da mama sicer vzpodbuja otroka, naj naredi korak ali dva, ampak tam »zunaj« ni nikogar, ki bi ga vabil in pričakal, zato si otrok manj upa poskušati. So pa tudi take mame, ki skušajo otroka držati za roko tudi še potem, ko je ta sposoben samostojne hoje.

Oče, ki je čustveno prisoten ob svojem otroku, z vzpodbujanjem otrokove aktivnosti, ustreznimi mejami in zahtevami, podpira varno čustvenega ločevanja od mame in tako pomaga prehoditi pot do psihološkega rojstva.

... in končno pomaga oblikovati spolno vlogo.

 

V četrtem oziroma petem letu postane oče najprej sinov tekmec za materino naklonjenost in mesto pri njej, nato pa objekt za (poistovetenje (identifikacijo) s spolno vlogo. Fant bi torej najprej bil na očetovem mestu namesto njega, nato pa bi postal tak kot oče in s tem simbolično zavzel njegovo mesto.

Očetov odnos do sina in odnos med materjo in očetom lahko podpira ugoden razplet tega obdobja. Če ne »uniči« malega tekmeca s pretirano strogostjo, a vendar mu ne odstopi svojega mesta ob materi, mu pomaga zavzeti realno mesto v družini in se obrniti proti vrstnikom. Če je dober »vzornik«, omogoči sinu postopno poistovetenje in s tem mo omogoči, da prevzame konstruktivne lastnosti moške vloge.

V nasprotnem primeru pa lahko na primer sin postane oziroma ostane materin čustveni partner (pravimo jim tudi mamini sinčki), ki nikdar ne zapustijo maminega naročja. Mame, ki niso podprle sinovega osamosvajanja, so ponavadi tudi pretirano kritične in odklonilne do vsake druge ženske v sinovem življenju.

Več v članku Samo ena je mama. Tisti drugi je oče!

Deklica v tem obdobju z mamo tekmuje za očetovo naklonjenost in skuša mamo izpodriniti pri očetu. Če ji oče ponudi dovolj varne sprejetosti, pri tem pa ne »koketira« za naklonjenost svoje male princeske, ki ga občudujoče gleda, se hči poistoveti z mamo in tako oblikuje svojo žensko vlogo.

V nasprotnem primeru pa se seveda srečujemo z očetovimi punčkami, ki vse svoje partnerje primerjajo z idealnim očetom, oče pa je seveda ljubosumen na vsakega moškega v hčerinem življenju.

Oče mora zato zahtevati od otroka mamo »nazaj zase« in pomagati in biti v oporo materi, ki se »ločuje« od svojega otroka. Delovati mora kot most med materjo in svetom in dati malčku pogum in podporo pri njegovem raziskovanju sveta hkrati pa mu ponuditi zaščito, če gre kaj narobe.

Oče je torej pomemben od samega rojstva, njegova vloga pa se spreminja z otrokovim zorenjem in se nadaljuje tudi v vseh fazah osebnostnega razvoja.

Več v članku Mama neguje, oče varuje. Kako je v praksi?

Pohvala, konstruktivna in destruktivna kritika

 

Če otrok živi s kritiko, se nauči obsojati.
Če otrok živi s sovražnostjo, se nauči bojevati.
Če otrok živi v sramotenju, se nauči sramu.
Če otrok živi v sramu, se nauči krivde.

Če otrok živi v strpnosti, se nauči potrpežljivosti.
Če otrok živi ob spodbujanju, se nauči zaupanja.
Če otrok živi s pohvalo, se nauči ceniti.
Če otrok živi v poštenju, se nauči pravičnosti.
Če otrok živi v varnosti, se nauči vere.
Če otroka cenijo, se nauči imeti rad sam sebe.
Če otrok živi v prijateljstvu in sprejemanju, se nauči najti ljubezen v svetu.

Neznan avtor



Pohvala

Otrok potrebuje pozornost. Zanj so starši zrcalo.

. Pozornost in odzivi staršev mu sporočajo, kdaj je zanje opazen – »viden in slišan«, kdaj je vreden pozornosti, pa tudi kdaj je zanje dober, slab, sprejemljiv… Za otroka so starši edino merilo, zato je prepričan, da ga bodo na enak način videli tudi vsi drugi.

Da bi se otroci počutili opaženi, potrebujejo pozornost. Da bi počutili sprejeti, ljubljeni in cenjeni, potrebujejo pozitivno pozornost - pohvalo. Pohvala pa naj bo realna in usmerjena na spodbujanja otrokovega zadovoljstva s samim seboj. Ne povezujmo pohvale za dejanje ali dosežek z otrokovo vrednostjo!

Otrok naj se nauči svojid dosežkov veseliti in jih ceniti, ne pa se po njih vrednotiti. Zato naj bo pohvala namenjena vzpodbudi, naj se otrok trudi zaradi sebe in ne zato, da zadovolji naša pričakovanja ali nas razveseljuje.

Če pa otroci od staršev ne dobijo pozitivne pozornosti, bodo zato, ker potrebujejo biti opaženi, začeli iskati negativno pozornost. V načinih iskanja starševske pozornosti so zelo izvirni. Razpon je zelo velik: od močenja postelje, ugovarjanja, problematičnega vedenja, bolezni, težav v šoli in neustrezne družbe do alkohola ali droge, kriminala ali posku sa samomora.


Zato:

Hvalimo ali grajamo otrokova dejanja in ne otroka samega.
Pohvale ali graje izražamo brez vrednostnih sodb.
Otroka spodbujamo, naj se trudi zaradi sebe in ne zato, da zadovolji naša pričakovanja.

S svojimi čustvenimi odzivi ne zbujajmo otroku občutkov krivde ali sramu, temveč spodbujajmo občutek odgovornosti.

Otroka imejmo radi tudi takrat, ko nas razjezi ali razočara in mu to tudi pokažimo.


Kritizirajmo dejanje, ne pa otroka.

Svoje nestrinjanje z ravnanjem drugega človeka, odraslega ali otroka, ponavadi izrazimo s kritiko.
Kritika

Ni pa vseeno, na kaj se nanaša kritika. Konstruktivna kritika se nanaša na dejanje, destruktivna pa na osebo v celoti, ker je naredila nekaj, kar nam ni všeč.

Slednja je rušilna za samopodobo in samospoštovanje.

Skozi destruktivno kritiko se otrok nauči, da je takrat, ko neredi nekaj, kar drugim ni všeč, zavrnjen kot oseba, ker je slab, ne pa da je zavrnjeno le njegovo ravnanje.

Na ta način tistega, na katerega je kritika naslovljena, le potisnemo v obrambo, ker se počuti razvrednotenega.

Če konstruktivno kritiko dopolnimo tako, da izrazimo, kakšno ravnanje bi nam bolj ustrezalo, je precej večja verjetnost, da bo otrok (ali odrasli) svoje vedenje spremenil.
Najbolj učinkovito pa je, če po dejanju otroka seznanimo s posledicami (blatni čevlji –> umazana tla) ter od njega zahtevamo, da v sladu s svojimi zmožnostmi prevzame odgovornost za odpravljanje posledice. Torej, namesto da se jezimo in kregamo, mirno in odločno zahtevamo, da počisti za sabo in mu pokažemo, kako.


Destruktivna kritika, zavračanje otroka: - Pacek , spet si umazal tla! - Ne maram te, ker si pacek umazal tla!
Konstruktivna kritika: - Ni mi prav (jezim se...), da si umazal tla, naslednjič si sezuj blatne čevlje. Zdaj pa počisti za sabo.



Starši na različne načine skušajo pripraviti starejšega otroka oziroma otroke na rojstvo novega člana družine. Največkrat jim skušajo predstaviti dobre strani tega, da je v družini več otrok – skupaj se boste igrali, ne boste sami in podobno. Ne glede na priprave pa otrok ob prihodu novega člana v družino doživlja različne, tudi neprijetne občutke, na katere se odziva na različne načine.

Kateri so ti občutki?
Predstavljajte si, da žena reče možu (ali mož ženi): »Ker te imam tako rada in ker mi je tako dobro s tabo, sem se odločila, da v družino pripeljem še enega moža. Prepričana sem, da se boš z njim dobro razumel, skupaj bosta lahko počela veliko stvari, na primer hodila na tekme ali pa si bosta pomagala pri domačih delih. Oba bosta enako moja in vaju bom imela enako rada. Upam, da si vesel tako kot jaz.« Se vam zdi, da bi bil mož (ali žena) te situacije vesel?
Rojstvo sorojenca

 

Niti najmanj, jasno, saj gre za tekmeca za naklonjenost. Enako doživlja starejši otrok. Mama se prve mesece najbolj posveča dojenčku, starejši otrok nenadoma ni več v središču pozornosti družine, vse občudovanje in navdušenje je namenjeno vsiljivcu. Starejši otrok je zato upravičeno ljubosumen in jezen na starše. Istočasno pa bo v stiski, ali ga mama zapušča, ali ga nima več toliko rada kot prej in podobno.

Pogosto starši od otroka pričakujejo (odkrito ali prikrito), da bo z njimi delil veselje ob dojenčku. Ker ima starejši otrok starše rad in ker jih ne želi razočarati, potlači svoje neprijetne občutke in si dovoli čutiti le tisto, ker meni, da starši od njega želijo.

Da se to ne bi zgodilo in da bi bilo rojstvo sorojenca za otroka čim manjša čustvena obremenitev, poskrbite, da starejšemu otroku namenite v prvih mesecih po rojstvu sorojenca čim več pozornosti in ljubezni. Ni dovolj, da se s starejšim otrokom več ukvarja oče ali stari starši, potrebuje tudi več pozornosti mame, da se ne bo čutil zapuščenega. Dovolite otroku, da izraža vse občutke, vnaprej se pogovorite z njim tudi o tem, da bo čutil ljubosumje in jezo in da ga imate vseeno radi, tudi če ne bo navdušen na dojenčkom in vami, ki ste ga prinesli domov.

 

Otroci ob rojstvu sorojencev normalno občutijo večjo ali manjšo stisko in ljubosumje

 

Povabite ga zraven k dojenju in previjanju, da se ne bo čutil izključenega iz vajinega odnosa. Ne pričakujte, da bo z veseljem čuval mlajšega tekmeca za vašo ljubezen ali da se bo raje igral z njim kot z vrstniki. Zavedajte se, da se ti občutki pojavljajo tudi pri zelo majhnih otrocih, tudi pri tistih, ki se vam zdijo še premajhni, da bi se z njimi lahko vnaprej pogovorili.



Ti bodo svoje občutke izražali skozi spremenjeno vedenje (npr. nagajivost, uporništvo, jokavost…) ali pa s telesnimi težavami ali boleznimi. Oboje se lahko pojavi tudi pri starejših otrocih, težave se se lahko kažejo na vseh področjih, tudi pri šolskem uspehu.


V nobene primeru ne kritizirajte ali zavračajte starejših otrok zaradi njihovih občutkov do novega člana, ampak jim s svojim odnosom in ravnanjem pomagajte prebroditi stiske, ki jih ob tem občutijo.


Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis