Zgodnje otroštvo

Malček 2. leto



Prakticiranje

Začetek obdobja preizkušanja samostojne aktivnosti (prakticiranja) sovpade s povečano zmogljivostjo gibalnega aparata – s prehodom iz plazenja v hojo. Prakticiranje poteka v prvi polovici drugega leta.

Malček vse bolj raziskuje okolico, kar ga oddaljuje od mame. Ker shodi lahko na svet gleda z nove perspektive, kar mu prinaša nova zadovoljstva pa tudi frustracije.

Zelo intenzivno se razvijajo otrokove miselne zmožnosti ter njegova individualnost. Komunikacija, zlasti besedna, olajša napredovanje osamosvajanja, saj mu omogoča, da obdrži stik s starši tudi takrat, ko ti niso v njegovem vidnem polju.

V tem času, nekateri ga zato imenujejo tudi »izvalitev«, se pri otroku začne oblikovati zavedanje samega sebe, ki je ločeno od matere. Pojavi se stavek: »Bom sam/-a!«

Matere, ki svojemu otroku dopustijo, da se začne osamosvajati skozi neodvisno raziskovanje, a ostajajo v varni bližini, svojemu otroku omogočijo, da občuti užitek ob širjenju meja svojega sveta.

Ker otroka vse bolj določa to, kar počne, se začne naslanjati namesto na veličastno zrcaljenje v dobri mami na idealiziran občutek vsemogočnosti (omnipotentnosti) močnega očeta. V tem obdobju je narcizem na višku. Otrok je očaran nad svojimi zmožnostmi in veličino svojega sveta
.
Malček s preizkušanjem svojih zmožnosti gradi temelje svojega samozaupanja.

Prakticiranje pa lahko prinese tudi zastrašujoče izkušnje, če opazi, da se je znašel brez mame, ker vseeno še vedno ni pripravljeno za daljšo ločitev od matere.

V drugi polovici prvega leta pa otrok prvič dobili pravi občutek, da je posameznik, ločen od svoje matere, kar je razburljiva in grozljivo odkritje hkrati, zaradi česar raste ločitveni (separacijski) strah .

Približevanje

Ob naraščajoči samostojnosti se zelo boji izgube matere, zaradi teh nasprotujočih si želja se vede ambivalentno. V nekem trenutku se matere oklepa, v naslednjem pa se otepa njene pozornosti in se podaja v raziskovanje. Potem spet steče k materi, kot da ga telesni kontakt ga napolni z novo energijo, s katero se podaja na nove dogodivščine. Tej fazi zaradi tega pravimo približevanje.

V tem obdobju začne vzpostavljati tudi nadzor na seboj, ki mu pomaga začeti graditi samozaupanje, občutek kompetentnosti.

 

 

Najbolj jasno se to kaže v toaletnem treningu, ko otrok zamenja užitek ob tem, da nekontrolirano sprosti izločanje urina ali blata za občutek kompetentnosti - samoobvladovanja in samozaupanja ob uspešnem zadrževanju izločanja.

Istočasno s tem se začne oblikovati odločanje: bom ubogal ali ne, bom nekaj naredil ali ne.

V fazi približevanja je značilna izmenjava želje po ponovnem združenju s primernim objektom (strah pred samostojnostjo, oklepanje matere) kot tudi strah, da bi ga ta »požrl«, pogoltnil (želja po samostojnosti). Take ambivalentne impulze je opaziti med odraslimi pri borderline osebnostni strukturi.



Pojavlja se posnemanje drugih in želja, da bi imeli tisto, kar imajo drugi, včasih tudi na silo. Za razliko od časa, ko so bili dojenčki, malčki opazijo, da odrasli ne zaznavajo avtomatično njihovih čustvenih potreb in se nanje vedno ne odzivajo, zato znajo biti posebno zahtevni in vztrajni glede materine pozornosti. Če je ne dobijo ali kadar ne dosežejo svojega, pogosto togotno izbruhnejo. Pojavljat se začne upor oziroma trma.

Zaradi nenehnega preizkušanja svojih zmožnosti skozi lastno aktivnost začenja proti koncu drugega leta počasi opuščati tudi fantazije omnipotence (vsemogočnost) ter grandioznosti (veličastnost) in graditi zdravo samozaupanje glede na lastne zmožnosti in meje. Če tega ne izpelje uspešno, ostane ujet v nihanju med vsemogočnostjo in nemočjo narcistične osebnostne strukture.

Malček 3. leto

Otrokova osebnost in samostojnost se intenzivno oblikuje in okrog drugega rojstnega dne otrok doseže v svojem zorenju točko, ko lahko brez večjih težav prenese omejeno ločitev od matere, ker ve, da se bo ta vrnila.
Pravimo, da je objekt navezanosti postal stalen in ponotranjen. Zato zmore otrok obdržati v svojem psihičnem svetu pozitivno predstavo o mami, tudi kadar je ni zraven (mama me ni zapustila za vedno, me ima še vedno rada…).

To mu omogoči psihično (kognitivno) zorenje, kar že uspe povezati vzrok in posledico, zato zna iz preteklih izkušenj sklepati na prihodnost.

Ker jim ločitev od matere ne zbudi več močne tesnobe, se lahko brez večjih težav usmeri na nadomestno osebo (npr. vzgojiteljico v vrtcu) med materino odsotnostjo.

Ločitev premaguje tudi s pomočjo nadomestnih predmetov (npr. plišastih igračk), ob katerih se tudi lažje pomiri ali zaspi. Predvsem pa mu to omogoči vse večje raziskovanje in spoznavanje sveta ter vse večjo samostojnost – v čutenju, mišljenju in ravnanju.

Pojavijo se zametki vesti, pravimo, da otrok ponotranji starševske zahteve, zato (namesto staršev) sam sebe okara za neustrezno dejanje (Tega ne smem!).

Če v tem obdobju odrasli pretrdo ravnajo z otrokom, se lahko v njem razvije pretiran občutek krivde in sramu (Slab sem, nisem dovolj dober…), ki ga nosi s sabo vse življenje.

Otrok v tem času spoznava, da imajo dejanja svoje posledice in preko tega začne iz načela užitka (zadovoljiti svoje potrebe tukaj in zdaj in za vsako ceno) prehajati na načelo realnosti (odložiti zadovoljitev svoje potrebe na ustrezen čas, mesto in poiskati sprejemljiv način).

 

Nekateri otroci v tem obdobju intenzivno iščejo stik z očetom, da bi se zaščitili pred ponovnim zlivanjem z materjo.

 






Psihološko rojstvo
Otrok torej v prvih letih življenja ob ustrezni podpori in pomoči staršev prehodi pot od zlivanja z mamo (simbioze) preko razločevanja in osamosvajanja (separacija in individuacija) do točke, ko oblikuje svojo samopodobo kot samostojna oseba, ločena od vseh drugih ljudi.

Dozorevanje postopno pripelje otroka do dokončne separacije (osamosvojitve), ki jo imenujemo tudi psihološko rojstvo.

Z drugimi besedami psihološko rojstvo pomeni oblikovanje samostojne osebnosti.

Ko se osamosvoji iz simbiotične odvisnosti od mame, namesto tega razvija odnos navezanosti, do staršev, do drugih družinskih članov ter do vrstnikov, ki postajajo vse pomembnejši.Pri večini se ta proces zaključi med tretjim in četrtim letom. S tem je otrok dosegel točko psihološkega rojstva.

Posledica nedokončanega oziroma neustrezno izpeljanega separacijskega procesa, ki ne pripelje do psihološkega rojstva, so različne oblike osebnostnih motenj. Imenujemo jih tudi mejne osebnostne strukture (organizacije).

Otrok 4. in 5. leto

 

Osamosvojitev se odrazi v jeziku, otrok začne uporabljati besedi »jaz« in »sam«, oblikuje in zbistri se spolna vloga.

Otrok v tem obdobju spoznava svoje genitalije, zanima ga od kod pridejo otroci in se zanima se za telesne spolne razlike. Začne se identificirati s staršem istega spola in tekmovati (rivalizirati) z njim za pozornost in naklonjenost starša nasprotnega spola.

To je tako borba za naklonjenost kot tudi rivalska borba za moč in položaj.Spremljajo jo občutki ljubosumja pa tudi strahu pred tekmecem.

 

 

S poistovetenjem s prepovedmi in zapovedmi širšega okolja se dokončno oblikuje notranji nadzor (nadjaz, vest).

Zato vse bolj napreduje otrokova zmožnost samokontrole, kar mu omogoči, da postane prodoren in samoiniciativen, a istočasno zmore tudi samoobladovanje.

Otrokov interes za vzpostavljanje odnosa vse bolj prehaja izven družine na vrstnike.


Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis