Od rojstva do prvega leta

Novorojenček
Takoj po rojstvu (od rojstva do 2 meseca) novorojenček večino časa preživi v spanju.

Ne zaveda se še obstoja drugih ljudi, tudi matere, in se nanje malo čustveno odziva, čeprav najnovejše raziskave kažejo, da prepoznava mamin glas in se ob njem umirja, najbrž zato, ker mu predstavlja znan zvok že izpred rojstva, kakor tudi njen vonj.

Odziva pa se predvsem na zadovoljitev bioloških funkcij. Bistvena naloga te faze je doseganje biološkega ravnovesja.
Ker dojenčkov osnovni stik s svetom poteka skozi telesni dotik, je ta ključnega pomena za novorojenčkov razvoj. Novorojenček zato potrebuje mamino naročje. Prav potrebo po dotiku neredko sporoča s svojim jokom.

Če dojenčka puščamo jokati, češ, saj se bo že sam umiril, ker je sit in previt, mu s tem sporočamo, da se nanj nihče ne odziva in da ga nihče ne razume. Od sveta, v katerega vstopa, je izoliran in osamljen. S takim okoljem mu je težje vzpostaviti zaupljiv in varen odnos.

Varen odnos pa je temeljna baza osebnostnega razvoja.

Dojenček 2 do 6 mesecev
Prvi nasmešek je mejnik, ki kaže, da je otrok začel reagirati na drugo osebo in vstopati z materjo v simbiozo. Ponavadi se vstopanje začne okrog drugega meseca in traja do šestega meseca starosti.

Simbioza je trajna, obojestranska čustvena vez med materjo in otrokom, ki otroku omogoči stik navzven. Je posebna vrsta skupnosti, v kateri se zaradi močne medsebojne odvisnosti zabriše meja med osebama do te mere, da dve osebi predstavljata skupaj eno osebnost. Otrok tako ne loči med sabo in materjo. Medtem ko je dojenček v tej fazi razvoja absolutno odvisen od matere, je materina potreba po otroku relativna.

V tej fazi se otrok vede in deluje, kot da sta z materjo skupaj vsemogočna – dva v enem znotraj skupne meje, kar mu daje občutek veličastnosti (grandioznosti). Otrok je zlit z materjo, ne loči med jaz in ne-jaz ter med znotraj in zunaj.

Zaradi tega se pri dojenčku, ki je v tem obdobju dalj časa ločen od matere (npr. hospitalizacija, izguba matere…), lahko pojavi najbolj primarna tesnoba.
Podobne težave se pojavijo pri neustreznem simbiotičnem odnosu (nekonsistentnost, pomanjkanje konstantnosti, čustveno zavračanje, ambivalenca…) ali ko mati vstopa v simbiozo z otrokom s svojimi otroškimi namesto z materinskimi težnjami. Ker otrok čuti, da kot oseba obstaja le skupaj z materjo, se pojavi strah pred izničenjem - dezintegracijska tesnoba - če ni mame, tudi mene ne bo.

Pri odraslem se ta tesnoba lahko pokaže kot hud strah pred smrtjo med paničnim napadom. Na težave v simbiotični fazi lahko kažejo tudi psihosomatske bolezni oziroma shizoidna osebnostna struktura. Zapleti ob samem vstopanju v simbiozo pa lahko pomenijo tveganje za avtizem ali psihotično motnjo. Dobra izkušnja iz simbiotičnega obdobja pa ustvari odnos zaupanja do drugih ter napredovanje osebnostnega zorenja.

Šele okoli šestega meseca starosti vzpostavi prvi objektni odnos, vendar le z deli matere, kot so prsi, oči, lasje, glas. S tem se začne naslednja razvojna faza, separacija in individualizacija, ki je sestavljena iz več podfaz: diferenciacija, prakticiranje, približevanje, pridobivanje avtonomije in dokončna separacija in individuacija (psihološko rojstvo).

Dojenček 7 do 12 mesecev
V drugi polovici prvega leta se začne razločevanja (diferenciacije). Med simbiotično fazo se otrok nasmehne vsakemu človeku, ki se približa.

V fazi razločevanja pa ta nasmeh postopoma postane značilen odziv na mater, kar je osnovni znak, da se je zgradila posebna vez med materjo in otrokom. To je znak napredujočega razločevanja.

Najprej začne ločevati med različnimi osebami ter med drugimi in materjo.

Znak, da je otrok začel ločevati med materjo in drugimi, pa je pojav bojazni pred tujci (osemmesečna tesnoba). Napreduje pa tudi kontrola impulzov, pravimo, da začne otrok vrinjati misel pred dejanje.

Proces razločevanja med materjo in seboj pa je zaradi odvisnosti daljši, saj je za otroka simbioza še vedno temelj varnosti.
Na ločitev od matere zato reagira s strahom - separacijsko tesnobo (strahu pred ločitvijo). Če matere ne vidi, se mu zdi, kot da ne obstaja več. V tem obdobju vzpostavi odnos z materjo kot celoto, mati postane celovito bitje, ki je včasih vir zadovoljstva, drugič pa tudi frustracij..

Če je mati namesto na potrebe dojenčka usmerjena predvsem na svoje potrebe, to moti normalen razvoj. Namesto da bi bila ona zrcalo otroka, se mora ta odzivati nanjo.

Zlasti je lahko problematičen ambivalenten materin odnos – nihanje med pretirano ljubeznijo in zavračanjem oziroma odrivanjem otroka. To oteži ali onemogoči izpeljavo diferenciacije in lahko pomeni tveganje za oblikovanje borderline (globoko odvisne ) osebnostne strukture.

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis