Shizoidna osebnostna motnja (struktura)


Simptomi

 

 
čustvena hladnost ali vzvišenost
brezbrižnosti do pohvale ali kritike in čustev drugih
bližnje prijateljstvo z največ eno ali dvema osebama, vključno z družinskimi člani
socialni umik, ali stalno izogibanje socialnim dejavnostim
znižana čustva ali zmanjšano izražanje občutkov
nezmožnost doživeti veselje (anhedonija)
splošnen občutek nelagodja ali nemir (disforija)
redkobesednost
pomanjkanje motivacije in vztrajnosti
v šoli ali na delovnem mestu nižja učinkovitost
Značilnosti


Ljudje s to motnjo so na splošno samotarji, globoko nezmožni za povezovanje z drugimi. Za druge so shizoidni videti ravnodušni, dolgočasni ali brez humorja, v socialnih okoljih so pogosto prezrti. Kažejo omejen obseg čustev in zdi se, kot jih ne zanima dogajanje okoli njih. Njihovo notranje življenje pa je polno globokih čustvenih potreb, senzibilnosti in zmede glede sveta okoli njih.

Sveta ne doživljajo kot privlačnega in vzpodbudnega, temveč prej kot ogrožajočega.

Osnovna značilnost shizoidne osebnostne motnje je ambivalentost glede medsebojnih odnosov.

Po eni strani se tak človek druženja boji, po drugi pa potrebuje nekoga na katerega bi se navezal. Ker pa se počuti ogroženega, da ga bo drugi v tem odnosu ranil, ne zmore ustvariti osnovnega zaupanja v drugega človeka, temveč je neprestano v paranoidni poziciji, .

Zanje torej velja, da so raztrgani med strahom pred bližino in čustvenim predajanjem ter med željo po njej , kar se kaže navzven kot odklanjanje bližine, individualnost, neodvisnost.

Prav ta dvojnost pripelje takega človeka do tega, da do tistih, ki se mu skušajo približati, reagira odklonilno, umikajoče ali celo jezno, agresivno.

Več v članku Mejna osebnostna motnja, 1. del

Več v članku Mejna osebnostna motnja, 2. del

 

Ljudje s shizoidno osebnostno strukturo se izogibajo socialnih  aktivnosti in odnosov z drugimi
 
Oboje jih plaši - samota in bližina, zato se trudijo, da bi se gibali vedno nekje vmes, Zato se vedejo enkrat vabeče, drugič pa odklonilno, dostikrat pa odmaknjeno, hladno, samozadostno.

Oboje jim sproži isto bojazen: strah pred izgubo samega sebe, strah pred tem, da bi jih drugi povsem preplavil ali pa da bi izolacija – pretrganje stika pripeljala do izgube občutka sebe.

V primeru, da se njihove krhke meje zrušijo, se drugemu povsem podredijo, izgubijo svoj jaz in občutenje sebe.

Da bi se temu izognili, skušajo držati svoje meje neprepustne (se braniti pred izgubo samega sebe, pred občutkom, da jih drugi preplavi) na ta način, da skušajo drugega povsem nadzorovati, podrejati. Pravimo, da oblikujejo odnos tipa gospodar – suženj (dominantni – podrejeni), pri čemer so lahko v eni ali drugi vlogi oziroma jih menjujejo.

Čustveno distanco do sveta ti ljudje ponavadi premostijo z intelektualnim stikom, zato pogosto izberejo teoretično abstraktne poklice (npr. matematika, računalništvo), ali pa take, ki jim omogočajo kontakt z ljudmi preko medija znanosti brez lastne čustvene udeležbe.
 

Več v članku Težave, zaznamovane v otroštvu

 

Več v članku Ko svet doživljamo drugače


Vzroki

Takšne osebnostne značilnosti so navadno posledica nespodbudnega stika med starši in dojenčkom: premalo ali preveč dražljajev, dolgotrajnih ločitev od staršev (hospitalizacija ...), odklonilnega odnosa starše, pretiranega vdiranja v otrokove osebnostne meje, hudih travm v otroštvu itn. Vse to so dogajanja, ki lahko najzgodnejšo (simbiotično) izkušnjo naredijo negativno. Oblikovanje te osebnostne strukture je lahko  povezano tudi z vrojenimi značilnostmi (manjša čustvena odzivnost ...). 

Strah pred bližino je neredko posledica tega, da so starši izrazito vdirajoči – od samega začetka določajo, kaj je za otroka dobro in koristno, in ne upoštevajo njegovih meja.

To se kaže na različne načine: kot nenehno usmerjanje in/ali ukazovanje, zavračanje otrokovih želja in potreb (otrok ne ve, kaj je zanj dobro ...), vdiranje v njegovo zasebnost, nenehen nadzor nad otrokovim vedenjem, stiki itn.

Posledica takega odnosa je, da otrok ne oblikuje jasnih in zdravih mej med sabo in drugimi, zato ima občutek, da ga lahko vsakdo, s katerim bi se zbližal, dobesedno preplavi.

 
Zato se umika na "varno" razdaljo, kar pa spet lahko pripelje do občutka izoliranosti, ki tudi grozi z izgubo sebe. Tak človek ima zato le ozek manevrski prostor med bližino in distanco, zato se ga trudi vzdrževati za vsako ceno.

Test: SHIZOIDNA  MOTNJA

Dejavniki tveganja

Na osebnostni razvoj vplivajo genske predispozicije in tudi okoljski dejavniki, zlasti v otroštvu. Dejavniki, ki povečujejo tveganje za razvoj shizoidne osebnostno motnjo, so:

• roditelj ali sorodniki s shizoidno osebnostno motnjo, shizotipsko osebnostno motnjo ali shizofrenijo
• zanemarjanja ali prezir v otroštvu
• zloraba ali poniževanje v otroštvu 
• čustveno distanciran roditelj
Diagnoza in zdravljenje


Dolgo je veljalo, da je ta motnja redka, zdaj pa številni strokovnjaki menijo, da je 40 odstotkov osebnostnih motenj shizoidnega izvora.

Osnovno zdravljenje shizoidne osebnostne motnje je psihoterapevtsko. Najuustreznejša oblika je razvojno analitična psihoterapija. 

Več o ... razvojno analitičnI psihoterapijI.
 



Naročite se  na PSIHOTERAPIJO

 

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis