Bipolarna motnja

Opredelitev in simptomi
 
Izraz bipolarna motnja zajema kar nekaj oblik nihanja razpoloženja, ki povzroča težave. Navadno se kaže v obliki izmenjevanja obdobij privzdignjenega, veselega, evforičnega razpoloženja (manija oziroma hipomanija) ter obdobjij potrtosti in znižane energije (depresija). Do tovrstnih izmenjav lahko pride le nekajkrat na leto ali pa večkrat na dan. V nekaterih primerih bipolarna motnja sočasnoi povzroča simptome depresije in manije.

Za bipolarno motnjo je značilno izrazito obdobje abnormnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki traja vsaj teden dni (ali manj, če je bila potrebna hospitalizacija).

Motnja razpoloženja je tako zelo izraziza, da je bolnik precej prizadet pri svoji poklicni in socialni dejavnosti oziroma stikih. Bolnika je pogosto treba hospitalizirati ozirolma lahko postane psihotičen.
Med bipolarno motnjo razpoloženja morajo biti poleg obdobij depresije precej izraziti najmanj trije od naslednjih simptomov manične faze (ali štirje, če je razpoloženje razdražljivo):
- čezmerno povečana samoocena oziroma samopoveličevanje
- zmanjšana potreba po spanju
- zgovornost, ki presega običajno, ali pa neustavljiva zgovornost
- beg idej (vrvežavost),
- odkrenljivost
- povečana usmerjena dejavnost (delovna, šolska, socialna, spolna) ali psihomotorična agitacija
- zapletanje v prijetne dejavnosti, ki pa imajo neprijetne posledice (nakupovanje, zapravljanje, nerazumne naložbe, indiskretno spolno vedenje ...)


TestBIPOLARNA MOTNJA



Vzroki

Po biološki teoriji nastanka duševnih motenj ima človek z duševno boleznijo spremenjeno strukturo možganov ali pa je spremenjena njihova funkcija. Številne fiziološke študie kažejo tudi na to, da duševne motnje povzroča neravnovesje med snovmi, ki jih (tudi sicer) izločajo možganske celice. Te snovi so številne in jim pravimo nevrotransmiterji; mednje spadajo npr. serotonin, noradrenalin in dopamin. Genetske študije (opravljene predvsem na dvojčkih) so potrdile, da je bipolarna motnja zelo verjetno podedovana, kar je tudi ena od bioloških razlag za nastanek duševnih motenj.

Psihodinamske teorije pravijo, da se dispozicija za bolezenske afektivne reakcije razvije skozi življenje, zlasti v obdobju zgodnjega razvoja osebnosti. Ta dispozicija oziroma specifična ranljivost se pozneje izkaže v okoliščinah, ki so za takšno osebo travmatizirajoče. Obstaja torej psihološko razumljiva vzročna povezanost med strukturo osebnosti, provokativnimi okoliščinami in kliničnimi manifestacijami motnje.

Osnovni značajski lastnosti oseb, ki so nagnjene k depresijam, sta simbiotična odvisnost od pomembnih objektov in ambivaletno čustvovanje do njih. Takšno stanje naj bi bilo posledica fiksacije osebnostnega psihosocialnega razvoja v prvem letu življenja, do katere pride zaradi čustvenih pretresov v tem obdobju. 

Še posebno pomembno, celo usodno naj bi bilo pomanjkanje materine ljubezni oziroma strah pred iizgubo matere ali kake druge pomembne osebe.
Dejavniki tveganja

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj bipolarne motnje, so:
• biološki sorodniki z bipolarno motnjo
• obdobja visoke napetosti
• zloraba drog ali alkohola 
• velika življenjska sprememba, kot je smrt ljubljene osebe
• starost med 15 in 30 let

Poleg bipolarne motnje ima lahko bolnik tudi kako drugo zdravstveno motnjo ali stanje, ki je bilo diagnosticirano pred ali po nastanku bipolarne motnje. Takšna stanja je treba diagnosticirati in jih zdraviti, saj utegnejo poslabšati bipolarno motnjo. Najpogostejša med njimi so:

• anksiozne motnje, vključno s posttravmatsko stresno motnjo (PTSM), socialnimi fobijami in z generalizirano anksiozno motnjo;
• motnje pozornosti in hiperaktinost i(ADHD); simptomi teh motenj se prekrivajo s tistimi pri bipolarni motnji. Zaradi tega je bipolarno motnjo pogosto težko razlikovati od ADHD – včasih sta diagnozi zamenjani. V nekaterih primerih ima lahko oseba sočasno diagnozo obeh motenj;
• zloraba drog in alkohola je pogosta pri ljudeh z bipolarno motnjo. Za droge in alkohol se utegne zdeti, da olajšajo simptome, v resnici pa lahko depresijo ali manijo sprožijo, podaljšajo ali poslabšajo;
• ljudje z bipolarno motnjo imajo pogosteje nekatere telesne zdravstvene težave, kot so bolezni srca ter težave s ščitnico in debelostjo.
Diagnoza in zdravljenje
 
Bipolarna motnja se pojavlja pri 1,3 do 3,3 odstotka splošne populacije in je približno enako pogosta pri moških in ženskah. Nekateri menijo, da je celo pogostejša, saj se včasih zgodi, da so bolezenski znaki, kot je blažja manična faza, včasih spregledani. 

Zdravljenje bipolarne motnje je medikamentorzno (zdravila) v kombinaciji s psihoterapijo. V akutnih fazah (predvsem manije) je pogosto potrebna hospitalizacija.
Kdaj po strokovno pomoč?

Če imate kakršne koli simptome depresije ali manije, se posvetujte z zdravnikom. Bipolarna motnja se ne bo izboljšala sama od sebe. Zdravljenje pri strokovnjakih vam lahko pomaga vzpostaviti nadzor nad simptomi. 

Več v članku o bipolarni motnji 
 

Izključitveni kriteriji
 
Kadar je manično stanje posledica organskega dejavnika (alkohol, droge, zdravljenje z nekaterimi zdravili, telesna bolezen) in se pojavi v okviru shizofrenije, shizoafektivne psihoze ali kake druge psihoze, NE GRE za manično epizodo v okviru bipolarne motnje.

Diferencialna diagnostika med shizofrenijo in bipolarno motnjo včasih ni docela zanesljiva, saj imata ti bolezni precej skupnega:

(1) Pozitivni simptomi shizofrenije so lahko dokaj podobni znakom maničnih epizod, še posebno pri maničnih fazah s psihotičnimi znaki (zlasti grandiozne fantazije, neorganiziran govor, paranoične fantazije ...).

(2) Negativni simptomi shizofrenije so lahko podobni simptomom depresivne faze (zlasti apatija, čustveni umik, čustvena neodzivnost, pomanjkanje energije in socialna osamitev).

(3) Pri obeh boleznih opažamo podobne nepravilnosti v nevrotransmiterskih sistemih: serotonin je vpleten tako pri depresivni fazi bipolarne motnje kot pri negativnih simptomih shizofrenije, dopamin pa pri manični fazi in pri pozitivnih znakih shizofrenije.

Nekje vmes med shizofrenijo in bipolarno motnjo je še shizoafektivna motnja, ki ima prvine obeh bolezni. Opisujejo jo tudi kot "shizofrenijo z razpoloženje komponento".
Glavna razlika med shizoafektivno in bipolarno motnjo s psihotičnimi simptomi je v tem, da pri bolniku s shizoafektivno motnjo opažamo simptome shizofrenije (halucinacije, blodnje ...) tudi takrat, ko je brez simptomov manije ali depresije.

Bipolarni bolnik ima obdobja brez simptomov, kadar pa opazimo psihotične simptome, ti vedno nastopijo v okviru manične ali depresivne epizode.



bipolarna motnja

Razlike med shizofrenijo in bipolarno motnjo so naslednje:

(1) Bolniki z bipolarno motnjo (tudi tisti s psihotičnimi simptomi) nikdar ne izpolnjujejo VSEH diagnostičnih kriterijev shizofrenije.
(2) Bolnik z bipolarno motnjo ni ves čas maničen ali depresiven – vmes so lahko dolga obdobja, v katerih je domala brez simptomov in normalno razpoložen;

(3) Tako shizofrenija kot shizoafektivna motnja imata nujno tudi psihotične simptome, ki jih pri bipolarni motnji ni ali pa vsaj ne zunaj epizod manije in depresije. Pri shizofreniji je psihoza oziroma motnja mišljenja prisotna ves čas. Tudi pri shizoafektivni motnji je motnja mišljenja prisotna ves čas, motnje razpoloženja pa se občasno priključijo osnovnim simptomom.

(4) Pozitivni simptomi shizofrenije izkrivljajo normalno delovanje in mišljenje (blodnje, halucinacije, neorganizirano vedenje, motnje mišljenja). Zato shizofren pacient vidi in sliši stvari, ki niso resnične. Bipolarni pacient večinoma vzdržuje nadzor nad realnostjo, razen če se izključno znotraj epizod pojavijo psihotični elementi;

(5) Shizofreni pacienti s katatonično obliko te bolezni imajo lahko tudi motorične težave (ravnotežje, koordinacija ...), medtem ko pri bipolarnih pacientih v manični fazi utegne priti le do telesna hiperaktivnosti;

(6) Neobičajno vedenje je pri bipolarnih pacientih vezano na fazo: v manični fazi je lahko agresiven, posega po alkoholu in drogah ter se tvegano vede. V depresivni fazi se utegne socialno osamiti, njegovo vedenje lahko postane tudi samomorilno. Bolnik s shizofrenijo se lahko odmakne iz socialnih stikov, njegovo vedenje pa je lahko repretitivno (ponavljajoče se) ali pa regresivno (podobno otroškemu).

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis