Depresija




Depresija se lahko pojavi kot samostojna motnja (depresija brez ali z znaki psihoze, bipolarna motnja, distimija, poporodna depresija ...), v kombinaciji z drugimi oblikami motnje (anksiozno-depresivna motnja ali kot simptom drugih motenj in bolezni (izgorelost, postravmatska stresna motnja, telesne bolezni ...).

Izključitveni kriteriji: v depresivno epizodo ne sodijo depresivna stanja, ki nastanejo kot neposredna posledica organske bolezni ali zdravljenja bolezni/stanja, ki je posledica zlorabe drog in alkohola.
Opredelitev
 
V pogovornem jeziku z izrazoma depresija in depresivnost zelo pogosto opisujemo najraznovrstnejša razpoloženja. Strokovno gledano pa vsake začasne motnje razpoloženja (potrtost, žalost, tesnobnost, nemoč ...) še ne uvrščamo med depresije.

Depresija je dušrvna motnja, bolezen, ki jo spremlja več značilnih simptomov v razpoloženju, mišljenju in vedenju ter raznovrstni telesni simptomi. Ti povzročajo klinično pomembno neugodje in zelo poslabšajo kakovost življenja (delovno in socialno področje), trajajo pa najmanj dva tedna.

Depresija je lahko blaga, srednja ali močna – odvisno od števila, intenzivnosti in trajanja simptomov. Glede na simptome in potek razlikujemo med tipičnimi (enostavne) in atipičneimi depresivnimi motnjami. Pri vseh pacientih se ne manifestira enako; pri nekaterih se denimo kaže kot razburljivost. Eden od pomembnih simptomov depresije, ki ga praviloma opazimo tudi pri pacientih z neznačilno klinično sliko, je izrazito pomanjkanje volje.
 
Testirajte se: DEPRESIJA
Simptomi

 

Depresivno motnjo označuje najmanj pet ali več naslednjih simptomov, ki morajo trajati vsaj dva tedna vsak dan ali skoraj vsak dan. Toda med temi simptomi mora biti vsaj eden od prvih dveh naštetih:

 

- depresivno razpoloženje (ali razdražljivost pri otrocih in adolescentih), ki ga bolnik navaja subjektivno ali pa ga opazijo drugi
- precej zmanjšani interesi in zadovoljstvo pri domala vseh dejavnostih (skoraj vsak dan oziroma večji del dneva)
- sprememba telesne teže (vsaj 5 odstotkov na mesec)
- nespečnost ali pretirana želja po spanju
- psihomotorična vznemirjenost ali zavrtost
- utrujenost oziroma izguba energije, oslabitev življenjske aktivnosti
- občutki brezvrednosti ali hude krivde, lahko vse do blodnjavosti
- zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli in neodločenost
- ponavljajoče se razmišljanje o smrti, ponavljajoče se samomorilne ideje brez načrta ali z načrtom za izvršitev samomora ali samomorilni poskus
 

Vzroki

Natančnega vzroka za nastanek depresije ne poznamo. Stroka meni, da jo povzroči preplet več možnih dejavnikov, ta skupina vzrokov pa se razlikuje od posameznika do posameznika.

Depresijo pogosto povzročijo izrazito neugodne življenjske okoliščine in dogodki, včasih pa je brez vpliva dednih dejavnikov ni mogoče razložiti. Razlikujemo med notranjimi (genetski, fiziološki, psihološki) in zunanjimi dejavniki (travmatični dogodki, čustveno neustrezni odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, zloraba alkohola, zdravil in/ali drog, življenje z depresivno osebo ...).

Teorija genetskih vzrokov temelji na podatkih, da se v nekaterih družinah depresija prenaša iz generacije v generacijo. Fiziološke teorije pravijo, da je vzrok za depresijo neravnotežje nevrotransmiterjev (serotonin, dopamin), najnovejše raziskave pa so nakazale, da gre nemara tudi za spremembe v hipokampusu, možganski strukturi, ki naj bi bila zadolžena za razpoloženje in spomin.
Alkohol lahko sproži motnje v razpoloženju, kar velja tudi za nekatera zdravila in prepovedane droge.

Sprožilni dejavnik so lahko celo diete, zlasti tiste, ki povzročijo pomanjkanje omega 3 maščobnih kislin. Od 10 do 15 odstotkov žensk se sreča s tako imenovano poporodno depresijo, ki jo sprožijo hormonske spremembe v telesu. Depresivna motnja utegne spremljati tudi nekatere telesne bolezni, zlasti kronične.
Psihološke teorije pravijo, da gre vzroke za depresijo iskati v slabi samopodobi ter v neustreznih adaptacijskih in obrambnih mehanizmih, ki se oblikujejo kot posledica pomanjkanja ustreznih čustvenih in razvojnih spodbud v otroštvu (pretrda ali pretirano popustljiva vzgoja, vzgoja s pogojevano ljubeznijo ...) in/ali travmatičnih dogodkov (zanemarjanje, zavračanje, telesna, duševna ali spolna zloraba, smrt staršev ...).

Travmatični življenjski dogodki lahko sami po sebi sprožijo depresivno motnjo (izguba službe, smrt bližnjega, ločitev ...), kar velja tudi dolgotrajne obremenilne situacije.

Psihodinamski in strukturni vzroki depresivnosti

1. Pretrd notranji nadzor

V otroškem razvoju ponotranjimo in se poistovetimo z zapovedmi ter prepovedmi staršev in okolja, s čimer se oblikuje kritični notranji nadzor, ki mu strokovno pravimo nadjaz (superego), v vsakdanjem jeziku pa vest. Ta deluje kot notranji starševski glas, ki včasih pohvali za dobro vedenje, še pogosteje pa graja ali celo hudo kaznuje z občutki krivde za vse, kar notranji nadzornik pojmuje kot "slabo" vedenje. 
 
depresija
 
Večina ljudi zavedno prepoznava zahteve in prepovedi, ki jih postavlja notranja vest, in vedo, da občutek krivde nastopi, kadar jih prekršijo. Nekateri ljudje pa se vse od otroštva (močno) čutijo krivi, če obstaja že zgolj možnost, da bi jih prekršili – ali celo tedaj, ko samo razmišljajo o "napačnih" stvareh. Njihov nadjaz je trd in krut.

Zdrav nadjaz je podoben prijaznim in doslednim staršem: ima pravila (njihovo kršenje je kaznovano z občutki krivde), vendar zna tudi odpuščati in nagrajevati. Odpuščanje je navadno povezano s popravljanjem storjene škode.

Ljudem z izredno krutim notranjim nadzorom le-ta onemogoča celo popravljanje škode, saj jih docela ohromi, zaradi česar ne zmorejo odpraviti notranjega kaznovanja z občutki krivde. Ker pred nenehnimi notranjimi napadi ne morejo pobegniti, so v veliki nevarnosti, da prizadenejo sebe ali drugega. To lahko pripelje do pretrganja socialnih stikov, težav v delovnem okolju in akutne depresije. V skrajnem primeru je izhod celo samomor.
2. Nezavedni občutki krivde

Večji del notranjega nadzora poteka nezavedno. To pomeni, da nas lahko motivirajo nezavedni občutki, včasih celo pri stvareh, o katerih sploh ne vemo, da o njih razmišljamo.

Depresivni občutki so potemtakem pogosto znak nezavednih občutkov krivde, kar pomeni, da nas lahko nadjaz "podtalno" napade v obliki depresivnih občutkov (brezvoljnost, brezvrednost). Z drugimi besedami: čeprav se na zavestni ravni ne čutimo krive, smo lahko kaznovani za nezavedne občutke krivde.

Depresivnost se navadno izraža z občutkom, da smo nesrečni, nezmožni uživanja ali navdušenja – kaznujemo se s tem, da si odvzamemo zmožnost veselja in zadovoljstva.

3. Potlačena jeza

Kadar smo na nekoga jezni, jezo izražamo na različne načine. Lahko jo pokažemo neposredno, dejavno (se razjezimo, povemo, postavimo zahteve ali prepovedi ...) ali pa posredno, pasivno (s pritoževanjem, z opravljanjem, s prizadetostjo, z žalostjo ...). Od naše vzgoje je odvisno, ali – in kako – si bomo dovolili izraziti jezo. 

Če starši niso dovoljevali izražanja jeze ali pa so bili prizadeti, če smo jo izrazili, prepoved občutenja in izražanja postane del našega nadjaza. Za jezo se kaznujemo z občutki krivde, s tem, da jo usmerimo nase.

Včasih so te ponotranjene prepovedi celo tako močne, da si jeze sploh ne dovolimo začutiti; pravimo, da jo potlačimo, odrinemo. Zanjo pa se vseeno kaznujemo z nezavednimi občutki krivde – torej z depresivnimi občutki. Z opisanimi občutki se soočamo (pravimo, da jih ozavestimo) ob pomoči dinamske (analitične) psihoterapije ter jih predelamo, s čimer zmanjšamo pritiske svojega prekrutega notranjega nadzornika.

Več v članku Ste depresivni? 

Več v članku: Je življenje brezupno?
4. Separacijska tesnoba

Depresije so neredko povezane z različnimi osebnostnimi motnjami, pri čemer utegne oseba kot depresivne občutke opisovati občutke notranje praznine, izoliranosti, strahu pred izgubo pomembne osebe ali okoliščin, pa tudi občutke ob dejanski izgubi.

Pri tem je treba razlikovati med realnim žalovanjem ob izgubi in depresivnim odzivanjem, ki je pogosto tudi posledica ločitvene (separacijske) tesnobe.

depresija

Kadar smo na osebo ali okoliščine, ki smo jih izgubili (smrt, ločitev, odhod otrok od doma, upokojitev ...), premočno (odvisno, simbiotično) navezani in jih doživljamo kot del sebe (pravimo, da smo zliti z drugim), izgubo doživljamo kot izgubo dela sebe.

Takrat nastopi občutek notranje praznine, izguba smisla življenja ter lastne vrednosti in pomena, saj se kot celovito osebo doživljamo samo takrat, ko smo v simbiozi (zliti) z drugim.

Ker smo v tem primeru od drugega tudi odvisni, smo nanj navezani z mešanimi (ambivalentnimi) občutki (občutki navezanosti se mešajo s strahom pred izgubo, z negotovostjo in jezo).

Namesto da bi stekel normalni proces žalovanja, se v tem primeru zaradi mešanih občutkov ob izgubi sproži ločitvena tesnoba (separacijska tesnoba), ki se kaže kot depresivna motnja.


Dejavniki tveganja

Depresija navadno nastopi v poznih dvajsetih letih, vendar ni omejena na posamezna življenjska obdobja. Zbolijo lahko starostniki (15 do 20 %), nastopi pa tudi pri enem na 40 otrok in pri enem od 7 do 10 adolescentov.

Dejavniki, ki lahko povečajo tveganje za razvoj ali sprožijo depresijo:

• diagnozo depresija ima dvakrat več žensk  kot moških. Razloga za to sta dva: ženske prej poiščejo zdravniško pomoč, poleg tega je pri moških depresivno motnjo teže prepoznati, saj se nanjo odzivajo z manj značilnimi simptomi. Prevladujejo razdražljivost, poseganje po alkoholu, utrujenost, izguba volje do dela in konjičkov ter motnje spanja. Marsikateri moški skuša depresijo prikriti z deloholizmom, drugi pa se podajajo v nepremišljena in tvegana dejanja. Ker je med moškimi dva- do trikrat več samomorov kot pri ženskah, se najbrž depresija pri obojih pojavlja enako pogosto, le da se pri moških pogosteje "skriva" za alkoholizmom in nekaterimi osebnostnimi motnjami, zaradi česar ni diagnosticirana. Na enako pogostnost depresije pri obeh spolih kaže tudi njena enaka pogostnost med moškimi in ženskami pri Amiših, ki zaradi svojega posebnega življenjskega sloga domala ne poznajo alkoholizma in nekaterih oblik osebnostni motenj;
Depresija

• travmatične izkušnje v otroštvu;
• biološki sorodniki z depresijo, samomori v sorodstvu;
• biološki sorodniki z zgodovino alkoholizma;
• močni stresni dogodki, kot je smrt ljubljene osebe;
• izguba prijateljskih in drugih osebnih razmerij;
• porod (poporodna depresija);
• zgodovina depresivnosti v otroštvu;
• hude in kronične bolezni, kot so rak, srčne bolezni, Alzheimerjeve in HIV/AIDS (30 do 50 %);
• osebnostne značilnosti, kot so nizko samospoštovanje, pretirana odvisnost, samokritičnost in črnogledost;
• zloraba alkohola ali drog;
• revščina;
• uživanje nekaterih zdravil (zniževanje krvnega tlaka, uspavalne tablete ...) Če opažate, da jemanje kakega zdravila vpliva na vaše razpoloženje, se posvetujte s svojim zdravnikom.
Kaj lahko naredimo sami?

Kako torej ravnati, da bomo zmanjšali možnost izbruha depresije? Začnimo bolje skrbeti zase, postanimo bolj "egocentrični". Skušajmo prepoznati ter izražati svoje potrebe in želje in sami poskrbeti zanje. Dovolimo si čutiti ter izražati občutke in čustva, tudi "negativna".

Naši občutki niso ne pravi in ne napačni, so le – naši. Tudi jeza, strah in žalost. Namesto da te občutke skrivamo, odrivamo, potlačujemo, se jih naučimo prepoznavati in izražati na socialno sprejemljiv način. Tako se ne bodo več nabirali v nas in vodili v depresivne odzive.

S tem ko bomo prepoznavali in izražali svoje potrebe in občutke, bomo tudi laže prepoznavali in izražali svoje meje ter prepoznavali sebe in svojo samopodobo.

Če bomo prepoznavali sebe (kdo sem), bomo lahko prepoznali ter izražali svoje interese in želje (kaj želim biti, postati). Svojo dejavnost bomo usmerjali v doseganje lastnih ciljev, posledično pa bomo laže rekli ne in zmanjševali obremenitve.

Tako bomo postali učinkovitejši pri doseganju svojih ciljev, s tem pa gradili stabilnejšo in bolj pozitivno samopodobo – ta pa je zagotovo najboljša preventiva pred depresijo.

Depresija
 
 

Diagnoza in zdravljenje 


Približno 20 odstotkov ljudi v posameznem mesecu občuti vsaj en simptom depresije. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je trenutno v svetu depresivnih 100 milijonov ljudi.

Depresija ni posledica človekove šibkosti in je ni mogoče premagati zgolj z močno voljo. Samozdravljenje pri pravi depresivni motnji navadno ni uspešno, čeprav se zgodi, da se – tako kot vsaka druga bolezen – tudi depresija pozdravi sama od sebe.

Nezdravljena depresija neredko postane kronična. V tem primeru lahko mine precej časa, preden zdravljenje prinese učinkw. Zato je nadvse pomembno, da je depresija deležna ustreznega zdravljenja. Terapevtske pristope delimo v dve skupini: medikamentozne (zdravila) in psihoterapevtske. Navadno jih uporabljamo vzporedno.

Pri blagi ali srednje močni depresiji utegne zadostovati že psihoterapevtsko zdravljenje, pri močni pa največkrat ne gre brez jemanja zdravil.

Zdravila so potrebna, kadar simptomi zelo ovirajo delovanje na enem ali več pomembnih življenjskih področjih oziroma takrat, ko je akutno stanje tako intenzivno, da zaradi simptomov ni mogoče začeti s psihoterapevtskim zdravljenjem.

Zdravila predpiše zdravnik specialist psihiater ali osebni zdravnik. Velja opozoriti, da zdravila (navadno antidepresivi) zgolj omilijo ali odpravijo nekatere simptome depresije, vendar je v večini primerov ne pozdravijo, saj ne odpravijo vzrokov, ki se skrivajo v osebnosti.

Psihoterapevtsko zdravljenje je usmerjeno na prepoznavanje in odpravljanje vzrokov depresije in ima okvirno tri faze: v prvem obdobju terapevt depresivnemu človeku predvsem ponuja oporo, s katero mu olajša boleče in begajoče občutke, s tem pa mu pomaga pri soočanju z njimi. V naslednjem obdobju je terapevtsko delo usmerjeno predvsem na iskanje in odpravljanje vzrokov (s predelovanjem ponotranjenih čustvenih odnosov in vsebin, ki oblikujejo našo identiteto (samopodoba), pa tudi s predelovanjem občutkov). V tretjem obdobju terapevt spodbuja k spreminjanju čustvenih odzivov, značilnosti in vedenja ter posledično okoliščin, v katerih človek živi in ki so zanj obremenilne.
 
Uspešnost odpravljanja depresivne motnje je predvsem odvisna od odnosa ter sodelovanja med terapevtom in klientom, ne pa od metode in tehnik. 

 
Zakaj samozdravljenje ne deluje? 

Ker na nastanek depresije sovpliva več dejavnikov, se pred njo ne moremo absolutno obvarovati z »zdravim« načinom življenja. Pogosto slišimo nasvete: zmanjšajte obremenitve, poskrbite za razvedrilo in boljše medosebne odnose, sprejmite negativno izkušnjo kot del življenja, naučite se reči ne, ne razdajajte se.

Le redko pa slišimo zares uporabne nasvete, kako naj to storimo, saj za vsemi temi aktivnostmi, ki nas psihično izčrpavajo in vodijo dolgoročno v razočaranja, stojijo določeni strahovi in notranje prisile, ki nam NE dovoljujejo bolj konstruktivnega odzivanja.

Za depresijo pogosto stoji neizražena jeza, saj so nas že kot otroke skozi vzgojo učili, da je jeza »slaba«. Naučili so nas tudi, da jo moramo skrivati, da moramo biti do ljudi »prijazni«, da jim moramo ustreči, tudi kadar nam to ne odgovarja, da nas bodo sprejeli in imeli radi.

Učili so nas, da moramo biti "pridni" in "ubogati", kajti le take nas bodo starši imeli radi in skrbeli za nas. Ta (in podobna) vzgojna sporočila se odražajo v naslednjem vedenju odraslih: ljudem okrog sebe (družinski člani, nadrejeni, prijatelji ...) nenehno poskušamo ustreči in biti do njih prijazni, vse to z namenom, da bi nam vračali enako. Pri tem ne povemo, kaj želimo od njih, še manj pa zahtevamo tisto, kar nam pripada za naš trud. Ker povračila, ki ga pričakujemo (ne pa tudi izrazimo) ni, smo na ljudi okrog sebe vse bolj jezni. Na primer: šef nas spregleda pri napredovanju, čeprav smo se pri delu močno trudili, partner nas zapusti, čeprav smo se zelo trudili zanj ... Čeprav smo jezni nanje, tega seveda (jeza je "slaba") ne pokažemo, ampal smo vse bolj razočarani, nemočni, žalostni, brezvoljni ... Ali z eno besedo – depresivni.

   

 

Kdaj po pomoč?


Pomoč je nujno poiskati, kadar simptomi trajajo vsaj dva tedna in pomembno poslabšajo kakovost življenja oziroma vedno, kadar nastopijo samomorilne misli.

Pomoč psihoterapevta je smiselno poiskati že prej, še preden zbolimo za depresijo, če je naša samopodoba slaba/labilna ali če se na življenjske obremenitve odzivamo z umikom/pretirano dejavnostjo.

Še posebno pozorni bodimo na to, kako se odzivamo na izgube. Če ob sleherni izgubi dolgo in močno trpimo, če v nas sproži občutke, da se nismo docolj potrudili, da ne bomo zmogli naprej, da smo slabi ali nevredni, morda do depresije ni daleč, zato bi se bilo o tem smiselno pogovoriti s psihoterapevtom.

Naroćanje na PSIHOTERAPIJO

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis