Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno prenajedanje
Opredelitev in simptomi
 
Kompulzivno prenajedanje je motnja, ki se kaže v obliki ponavljajočega se intenzivnega prenajedanja, pri čemer oseba nima nadzora nad hranjenjem, pozneje pa ne sledi vedenju za zniževanju telesne teže.

Vedenjski ter čustveni znaki in simptomi so:

- prenajedanje
- veliki obroki, tudi kadar človek ni lačen
- hitro uživanje hrane (goltanje)
- depresija, tesnoba
- pogoste diete, navadno brez izgube teže
- med prenajedanjem človek nima nadzora, čemur sledita občutek krivde in sram
Vzroki
 
Po mnenju strokovnjakov je ta motnja multikavzalno pogojena, preplet več različnih vzrokov – genetske predispozicije, družinskih okoliščin, osebnostnih značilnosti in sociokulturnih vplivov.

Ta motnja je pogosto povezana z anoreksijo ali bulimijo.

Nekateri strokovnjaki menijo, da kompulzivno prenajedanje ustreza vsem kriterijem zasvojenosti, saj obsega izgubo nadzora nad količino zaužite hrane, duševno in telesno odvisnost od hrane, abstinenčne simptome ter negativne posledice (povečana telesna teža, socialna izolacija ...).

Hrana deluje kot zaviralec ali spodbuda: umirja, otopi občutke in čustva, ublaži bolečino.


Vzroki

Vpliv družinskih dejavnikov seže v najzgodnejše otroštvo. Strokovnjaki ugotavljajo, da so bile matere debelih otrok negotove in so do svojih otrok gojile nasprotujoče si, mešane (ambivalentne) občutke.

Ker so bile zaradi lastnih občutkov zbegane, so zato, da bi jih prikrile pred seboj, otroka pretirano hranile (prestopale, vdirale čez njegove meje), bile pretirano zaščitniške (zavirale samostojnost) in nadzorujoče. Hotele so doseči, da bi se otrok počutil ljubljen. Hrana naj bi mu dala občutek varnosti in zadovoljstva. 

S tem so nadomeščale ključni vidik odnosa med materjo in otrokom – s hrano so nadomeščale čustveni stik in bližino, ki je zaradi svojih mešanih občutkov niso zmogle dajati.

Napolniti želodec z (materinim) mlekom je zato pomenilo doseči pomirjenje, sočasno pa napolnitev z ljubeznijo, zaupanjem in varnostjo, kar bi otrok sicer dobival prek čustvene bližine.

Hrana tako postane simbol in nadomestek za bližino in ljubezen. Posledično tak človek za pomirjenje napetosti in tesnobe potrebuje hrano.

Prav zaradi tega je kompulzivno prenajedanje pogosto povezano s pomanjkanjem samospoštovanja, z nizkim samovrednotenjem, depresivnostjo, anksioznostjo, s perfekcionizmom, šibkim nadzorom nad impulzi, z občutki krivde, s črno-belim doživljanjem sveta, z nizko frustracijsko toleranco, s strahom pred bližino itn.
Ker so te osebe največkrat odraščale pod močnim (zunanjim) roditeljskim nadzorom (ali pa so bile, prav nasprotno, zanemarjane), niso razvile ustreznih mehanizmov (notranjega) nadzora.

Zato kljub nenehnim poskusom vzpostavitve nadzora nad prehranjevanjem in kljub močnim občutkom krivde ne zmorejo nadzirati in ustaviti prisile po prenajedanju – oziroma to zmorejo le za kratek čas.


Kompulzivno prenajedanje

Nenadzirano hranjenje navadno spremlja občutek izgube nadzora (pri hrani se ne morem brzdati ...).

Pogosto opažamo tudi vzorec cikličnega izmenjavanja odrekanja hrani (celo stradanje), in prenajedanja. Telesna teža kompulzivnih jedcev je lahko normalna ali zgolj rahlo povečana, lahko pa je tudi čezmerno povečana.
Dejavniki tveganja
 
• Dekleta in ženske pogosteje obolevajo za kompulzivnim prenajedanjem kot fantje in moški (8 : 1).
• Kompulzivno prenajedanje se pogosto začne v pozni adolescenci ali zgodnji odrasli dobi.
• Prenaša se iz generacije v generacijo in med sorojenci.
• Odziv okolja na spremembo teže (diete) lahko podpre motnjo. 
• Pri ljudeh s kompulzivnim prenajedanjem opazimo pisano zgodovino diet, pogosto že od otroštva.
• Prisotne so tudi druge vedenjske in čustvene težave: impulzivnost oziroma pomanjkanje samonadzora, zloraba alkohola ali drog, depresija itn. Kompulzivni jedci se težko spoprijemajo s stresnimi situacijami, jezo in skrbmi. 
 
 Diagnoza in zdravljenje

Za to motnjo zboli od 3 do 5 odstotkov celotne populacije.

Ob nastopu simptomov kompulzivne motnje hranjenja je treba v najkrajšem možnem času poiskati strokovno pomoč. Motnje hranjenja se navadno ne izboljšajo same od sebe; če jih ne zdravimo, se utegne stanje celo poslabšati. Zdravljenje je predvsem psihoterapevtsko. Simptome lahko pomagajo omiliti zdravila. 

Naročite se na PSIHOTERAPIJO

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis