Generalizirana anksiozna motnja

Anksioznost, motnje
Opredelitev in simptomi

Za generalizirano anksiozno motnjo je značilna pretirana, trajna in generalizirana bojazen, ki ni omejena na kako posebno zunanjo okoliščino. Gre zaskrbljenost, ki po definiciji traja več kot polovico dni v tednu v obdobju šestih mesecev in ki je povezana s številnimi dogodki ali dejavnostmi.
Simptomi
- občutek ogroženosti brez jasnega vzroka
- občutek šibkosti
- napetost in nesposobnost sprostitve
- znižana frustracijska toleranca
- motnje koncentracije
- vztrajna zaskrbljenost
- motnje spanja z občasnimi morami
- glavoboli
- krči v trebuhu z občasnimi driskami in bruhanjem
- pogosto uriniranje
- znojenje, zardevanje, tresavica
- občutek cmoka v grlu

Poleg naštetih so pogosti še simptomi depresije, denimo zgodnje zbujanje ali splošen občutek nemoči in utrujenosti.

Več v članku Kako se spopasti s strahovi?
Vzroki
Natančen vzrok za anksiozne motnje ni povsem jasen. Nevrobiološka razlaga anksioznih motenj obsega neravnovesje nevrotransmiterjev, kot so serotonin, dopamin in noradrenalin. medtem ko genetske razlage govorijo o genetski ranljivosti.

Zunanji stresorji, ki sprožijo anksioznost, so lahko različne spremembe in travmatični dogodki.

Epidemiološke in klinične raziskave pa so pokazale na pomen dejavnikov znotraj družine, kot so hiperprotektivnost, prevelik nadzor in kriticizem, pa tudi zloraba otrok.

Otroci lahko ponotranjijo anksiozno vedenje staršev kot čustveni in vedenjski vzorec, kar opozarja na psihodinamsko ozadje teh motenj.

Ker zgodnje izkušnje vplivajo na razvoj osebnosti, se dobesedno vgradijo v osebnostno strukturo, zaradi česar utegnejo biti anksiozni simptomi tudi znak osebnostnih motenj.
 
Testirajte se: ANKSIOZNA MOTNJA

Psihodinamski vzroki anksioznosti

Prvi vzrok za kopičenje napetosti, ki se izraža s simptomi anksioznosti, so potlačeni občutki, drugi vzrok za kopičenje tesnobe pa sta strah pred izgubo in strah pred izničenjem (separacijska in dezintegracijska tesnoba).

Če tesnoba postane premočna, se lahko nenadzorovano razbremeni.

1. Potlačevanje občutkov

Na zunanje pritiske (stres, obremenitve, izgube) in notranje pritiske (nasprotujoče si želje ali konflikti med zunanjimi zahtevami in notranjimi potrebami) se odzivamo z obrambnimi mehanizmi, ki so lahko bolj ali manj učinkoviti.

Anksioznost, motnje

Na primer – partner gre na zabavo s prijatelji. Ker se bojimo, da bomo partnerja izgubiti, temu ne nasprotujemo (ne postavimo meje, se ne pogajamo). Vseeno smo jezni, ker nas je pustil same. Ker si jeze ne upamo izraziti, jo odrinemo oziroma potlačimo.
Odrinjena jeza (naj jo priznamo ali ne) se v obliki napetosti nabira v nas in zahteva razbremenitev.

Če napetosti ne razbremenjujemo (izražamo) sproti, se ti neprijetni občutki in čustva (jeza, žalost, strah, prizadetost, nemoč ...) nabirajo v nas in se kažejo v obliki vse večje tesnobe oziroma anksioznosti.

2. Strah pred izgubo in izničenjem

Kadar zgodnje izkušnje v odnosu s starši ne podpirajo ustreznega osebnostnega zorenja, proces čustvenega osamosvajanja ostane neizpeljan ali pa nezadostno izpeljan. Zaradi tega se človek pozneje ne zmore odraslo navezovati, ampak ostaja (simbiotično) odvisen.

Zaradi teh ostankov odvisnih vezi utegnemo ob vsaki realni ali grozeči ločitvi oziroma izgubi doživljati izredno neprijetne občutke notranjega nelagodja, ki nam sporočajo, da je naša varnost ali samopodoba ogrožena. Ker je povezana z ločitveno situacijo, tej tesnobi pravimo separacijska tesnoba.

Toda že vstopanje v odnos utegne sočasno vzbuditi strah pred izgubo odnosa. Zaradi tega nenehno prisotnega strahu so odnosi ambivalentni – polni nasprotujočih si notranjih motivov in občutkov (ljubezen-sovraštvo).

Človek si želi stran (s čimer bi preprečil izgubo), sočasno pa se temu impulzu z vso močjo upira ter ob misli na izgubo doživlja občutke groze in izničenja.
Ta groza je podobna strahu otroka, ki je (v resnici) življenjsko odvisen od ohranitve prežemajoče povezanosti z mamo.

Občutku izgube (dela) samega sebe in strahu, da tega ne bomo mogli preživeti, pravimo dezintegracijska tesnoba (strah pred izničenjem). 

Značilne situacije, ki lahko sprožijo patološko tesnobnost, so odhod od staršev, rojstvo otroka, izguba partnerja, odhod otrok od doma, selitev, menjava službe, celo odhod na dopust ipd.

Anksioznost, motnje

Čeprav smo kot odrasla oseba sposobni izpeljati in preživeti ločitev, utegnejo tovrstne situacije v nas vzbuditi podobne občutke – razpad samopodobe ali samovrednotenja. Človek si očita, da je do ločitve prišlo zato, ker je slab, ker se ni dobvolj potrudil ... Lahko pa nastopijo tudi občutki, da brez druge osebe ne bomo mogli preživeti (izguba smisla, praznina, strah pred smrtjo ...). 

Vse to se utegne izražati v obliki nedoločenih, vendar zelo močnih tesnobnih simptomov, ki se lahko stopnjujejo vse do paničnih napadov.

3. Nenadzorovana razbremenitev napetosti

Če občutke odrivamo ali jih potlačujemo, notranji pritiski sčasoma postanejo tako močni, da se razbremenijo "mimo naše volje". Do enakega razbremenjevanja pride, če so naši obrambni mehanizmi prešibki/premočni in niso ustrezno kos pritiskom. 

Obstajata dva načina takega "nenadzorovanega" razbremenjevanja, Izbruh (acting-out) ali telesno reagiranje (acting-in). Izbruh je lahko čustven, vendar tudi skrajno agresiven. Telesno reagiranje pa pomeni razbremenjevanje skozi telo – od omotic, glavobolov in paničnih napadov do  somatizacij oziroma psihosomatskih obolenj.
Dejavniki tveganja

(1) Pri ženskah je diagnoza anksiozna motnja pogostejša kot pri moških (razmer je 3 : 2).
(2) Pri otrocih, ki so utrpeli zlorabe/travme ali pa so bili priča travmatičnim dogodkom, je tveganje za razvoj anksiozne motnje večje. 
(3) Kronična ali huda akutna bolezen, kot je denimo rak, lahko povzroči številne skrbi,  povezane s prihodnostjo
(4) Močan stresni dogodek ali dolgotrajno kopičenje manjših stresnih življenjskih situacij lahko sproži pretirano zaskrbljenost.
(5) Ljudje z nekaterimi osebnostnimi značilnostmi (denimo višji nevroticizem) so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam. Z anksioznimi motnjami so pogosto povezane tudi osebnostne motnje.
(6) Anksiozne motnje se lahko prenašajo iz generacije v generacijo.
(7) Zloraba drog ali alkohola lahko povzroči ali poslabša anksioznost.
Anksioznost, motnje

Večina anksioznih oseb poroča, da se je motnja pojavila v otroštvu ali adolescenci. Osebe s to motnjo so navadno že od nekdaj bolj občutljive, zato doživljajo nekoliko več tesnobe. Potek motnje je kroničen in fluktuirajoč; ob stresu se stanje poslabša. Podatki kažejo, da hudi življenjski dogodki pospešijo nastanek motnje.


Anksioznost, motnje
Diagnoza in zdravljenje

Anksioznost sodi med dobro ozdravljive motnje. Pojavlja se pri 15 do 20 odstotkih populacije, v vseh starostih, tako pri otrocih kot tudi pri starejših. Prizadene oba spola, vendar je pri ženskah pogostejša. Pogostnost generalizirane anksiozne motnje je med odraslo populacijo 3 do 5 odstotkov.
 

Za osebe s pretirano anksioznostjo je priporočljivo, da najprej opravijo zdravniški pregled, ki izloči druge možne vzroke za anksioznost. Če je oseba potrjeno dobrega zdravja, je priporočljivo diagnosticiranje te motnje pri psihiatru ali psihologu, ki ima izkušnje z zdravljenjem anksioznostnih motenj. 
 
Kdaj po strokovno pomoč? 
 
• kadar simptomi vplivajo na vaše delo, medosebne odnose ali druga življenjska področja,
• če ste depresivni, imate težave z odvisnostjo od drog/alkohola oziroma imate druge duševne težave,
• če se vam zdi, da utegne biti vaša tesnoba povezana s telesnimi zdravstvenimi težavami,
• nemudoma, če nastopijo samomorilne misli!

Osnovno zdravljenje anksioznih motenj je psihoterapevtsko. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše tudi zdravila, najpogosteje antidepresive.
 
 

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis