Psihosomatske motnje

Opredelitev in simptomi

Gre za motnje v delovanju posameznih organov ali organskih sistemov, ki nastajajo predvsem zaradi manj funkcionalne psihične organizacije oziroma manj uspešnega obrambnega sistema. Posledično  se nakopičena duševna tesnoba razbremenjuje prek telesnih organov. To so telesne zdravstvene motnje, pri katerih domnevamo, da imajo psihološki ali vedenjski vplivi pomembno vlogo pri njihovem razvoju.

Psihosomatske motnje se pogosteje pojavljajo pri ljudeh, ki teže prepoznavajo in izražajo čustva, zato se ta odražajo v obliki telesnega odzivanja.

Razlika med somatomorfnimi motnjami in psihosomatskimi motnjami je v tem, da pri somatomorfnih motnjah simptomi izvirajo iz človekove psihične komponente, pri psihosomatski motnji pa psihična komponenta igra pomembno vlogo pri nastanku in zdravljenju določene telesne bolezni.
Značilne psihosomatske bolezni so:

- aritmije, hipertenzija (povišan krvni tlak)
- razjede v prebavilih, kolitis, zaprtje ali driska
- astma, kronično vnetje dihalnih poti, kronični kašelj
- kronično vnetje nosne sluznice
- revmatoidni artritis
- alergije
- bolečine v križu
- ekcemi, dermatitisi, luskavica
- glavoboli, migrena
- boleči menstrualni krči
- vaginalna vnetja
- avtoimunske bolezni
- motnje delovanja ščitnice

Vzroki

Način, kako vse od rojstva naprej poteka otrokov odnos s pomembnimi odraslimi (stil navezanosti), nam pomaga razumeti, zakaj pogoji za razvoj psihosomatskih bolezni nastanejo že v prvih mesecih življenja. To je obdobje fiziološkega in psihološkega zlivanja med materjo in otrokom, ki mu pravimo simbioza.

Ker odrasla oseba s svojo navzočnostjo prinaša ugodje in pomirjanje, s tem vpliva tudi na otrokove telesne funkcije.

Če ta odnos za otroka ne poteka ugodno, se v dojenčku kopičijo nelagodje in napetosti. Ker v tem času otroci še nimajo razvitega govora, stiske izražajo (razbremenijo) prek telesnih funkcij, s čimer nadomeščajo besedno  izražanje občutkov in čustev. 

Če v tem obdobju pogosto prihaja do pomanjkanja ustreznih čustvenih spodbud, se utegne ta (manj zrela) oblika izražanja čustev ohraniti. Pri psihosomatskih pacientih v resnici opažamo, da zelo težko prepoznavajo ter z besedami opisujejo svoja čustva in doživljanja (aleksitimija) – to nadomešča izražanje občutkov in čustev skozi telo. 

Večina psihosomatskih pacientov je vsaj povprečno, če ne celo nadpovprečno prilagojenih zahtevam okolice. Čeprav pacientova komunikacija poteka na videz gladko in tekoče, opazimo pomanjkanje notranjih vsebin: obširno opisujejo svoje telesne težave in vsakdanje dogajanje, zelo težko pa opisujejo in razlikujejo med svojimi občutki in razpoloženji ter občutki drugih. Slabo občutijo in izražajo svojo identiteto, njihove predstave so na konkretni ravni zunanjih opisov in težko fantazirajo.

Več v članku Če duša trpi, lahko telo boli!
Dejavniki tveganja 

 

Raziskave so pokazale, da v družinah psihosomatskih bolnikov prevladujeta pretirana navezanost in zlivanje družinskih članov ob sočasno utrjenih mejah navzven. Starši imajo do otrok neredko visoka storilnostna pričakovanja. Komunikacija med družinskimi člani je nejasna in posredna, izražanje negativnih občutkov pa je prepovedano. Zato tak človek občutke odrine, jih potlači in ne občuti več; namesto tega se ti začnejo izražati v obliki telesne bolezni, kar je za take družine (in za družbeno okolje) sprejemljivejše kot soočanje s čustvi.
 

Diagnoza in zdravljenje

Za uspešno zdravljenje psihosomatske motnje je pomembno, da k bolezni pristopimo celostno: da čim prej prepoznamo simptome, ki nakazujejo možnost razvoja psihosomatike in poiščemo primerno zdravljenje. Čeprav so sprožilci bolezni v človekovem čustvovanju, so težave realne.

Zato je treba pacientu medicinsko (z zdravili) lajšati simptome in ga sočasno psihoterapevtsko obravnavati, da se nauči občutiti, prepoznavati ter izražati svoje občutke in čustva, zlasti negativna.

Za paciente z značilnimi psihosomatskimi obolenji je najustreznejše zdravljenje psihoterapija, ob pomoči katere posameznik odkriva skrite vzroke za nastanek psihosomatske motnje. Poleg tega mu pomaga razumeti bolezen in se z njo spopadati, obenem pa razvije strpnosti do sebe in svoje bolezni.

Psihosomatski bolniki sodijo med slabše motivirane paciente za psihoterapijo, saj zaradi nezmožnosti zaznavanja in izražanja čustev svoje težave v većinoma doživljajo kot izključno telesne, zanikajo povezavo med njimi in morebitnimi občutki, rešitev zanje pa pričakujejo predvsem od zdravnika. Če že vstopijo v psihoterapijo, jo pogosto predčasno zapustijo – takoj ko se zmanjša pritisk simptomov.
Zdravljenje psihosomatskih bolezni torej poteka po dveh vzporednih tirih: medicinskem in psihoterapevtskem. Za lajšanje simptomov lahko zdravnik specialist psihiater predpiše zdravila (najpogosteje antidepresive).

Copyright © IRCV - 1.9.2012 . Vse pravice pridržane.
Kopiranje in reproduciranje vsebin s teh spletnih strani je dovoljeno le po dogovoru z Inštitutom za razvoj človeških virov.
Nekatere slike črpamo iz FreeDigitalPhotos.net | Izdelava: računalniški servis